prepoved vračanje na prvo stopnjo

Odziv Ministrstva za pravosodje

Pravila pravdnega postopka ureja Zakon o pravdnem postopku (ZPP) . Njegova zadnja novela ZPP-E je stopila v veljavo 14. 3. 2017, uporabljati pa se je začela 14. 9. 2017. Njen cilj je bil pospešitev in poenostavitev pravdnega postopka, torej njegovo skrajšanje, ob hkratnem upoštevanju strankine pravice do poštenega sojenja. Med pomembnejšimi novostmi novele so bile spremembe in dopolnitve določb pritožbenega postopka. Njihov namen je bil zmanjšati število razveljavitev prvostopenjskih sodb in doseči manj vračanja zadev na sodišče prve stopnje. Novosti so bile predvsem naslednje: možnost izdaje nadomestne sodbe (novi 343.a člen ZPP), smiselna uporaba določb postopka pred sodiščem prve stopnje tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje (349. člen ZPP), pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje (novi 357.a člen) in obvestilo stranki, da pritožba nima možnosti za uspeh (spremenjeni 490. člen ZPP). Novi 343.a člen ZPP omogoča sodišču prve stopnje, da lahko samo izda novo, nadomestno sodbo, ki nadomesti sodbo, ki se s pritožbo izpodbija, in s katero odpravi pomanjkljivost prvotne sodbe. Izdaja nove sodbe je dopustna takrat, ko ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje lahko izda novo sodbo tudi, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Te napake so take narave, da zahtevajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, ki je sodbo izdalo, saj jih višje sodišče samo ne more odpraviti. V skladu z novelirano ureditvijo lahko tako očitano kršitev odpravi že sodišče prve stopnje samo. Gre za specifično obliko poprave sodbe v primeru, ko je napaka očitna, a očitno ni (le) posledica strojepisne pomote v črkah in številkah. Nova sodba nadomesti sodbo, ki se izpodbija s pritožbo, in z njo odpravi kršitev. Zoper novo sodbo ima stranka pravico do pritožbe. Druga pomembna novost v pritožbenem postopku je uzakonitev pritožbe zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje (novi 357.a člen ZPP), s katero se zasleduje cilj večjega deleža vsebinskih odločitev na drugi stopnji brez vračanja zadev v novo sojenje. Pritožbo lahko v petnajstih dneh (oziroma treh dneh v primerih pridržanja na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici brez privolitve po Zakonu o duševnem zdravju) vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati, če je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo samo ali dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. Naj na tem mestu dodamo, da je v pravni teoriji zaslediti stališče, da se 357.a člen ZPP uporablja enako tudi v vseh nepravdnih postopkih (v družinskih, dednih, klasičnih nepravdnih itd.), in to ne glede, da so izredna pravna sredstva v nepravdnih postopkih zelo omejena, saj gre pri 357.a členu za nekaj drugega – za nadzor nad višjimi sodišči z vidika zakonodajalčevega cilja, da se čim več zadev zaključi ob prvem sojenju, pa čeprav pred višjim sodiščem. 357.a člen ZPP se zato uporablja v vseh nepravdnih postopkih, ko gre za končne sklepe v teh postopkih. Enako stališče izhaja tudi iz sodne prakse, oblikovane po uveljavitvi ZPP-E. V zvezi s ciljem pogostejšega razpisovanja narokov v pritožbenih zadevah na višjih sodiščih velja omeniti še 349. člen ZPP, ki določa, da veljajo določbe ZPP o postopku pred sodiščem prve stopnje smiselno tudi za postopek pred sodiščem druge stopnje. Glede na to, da je navedeni člen pred novelo ZPP-E določal smiselno uporabo le za glavno obravnavo in ni vključeval uporabe določb o dokazovanju v postopku na drugi stopnji in določb o sklepanju sodnih poravnav, je bila z novelo višjim sodiščem dana možnost za pogostejše razpisovanje narokov v pritožbenih zadevah. Poleg navedenega je bilo z novelo ZPP-E v drugem odstavku 354. člena ZPP in v drugem odstavku 355. člena ZPP določeno, da sodišče druge stopnje (tudi ko so sicer podani zakonski pogoji za to, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje), ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in mu ne vrne zadeve v novo sojenje, če bi to povzročilo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo. Novost v pritožbenem postopku prinaša tudi novelirani 490. člen ZPP, ki sicer velja le za gospodarske spore. Če senat pritožbenega sodišča v gospodarskih sporih soglasno oceni, da pritožba nima možnosti za uspeh, lahko stranko o tem in ključnih razlogih za zavrnitev pritožbe obvesti. Če stranka nato umakne pritožbo, je delo sodišča bistveno olajšano, saj sodnik poročevalec ne piše obrazložene sodbe, stranka pa je kljub izostanku sodbe obveščena o izidu obravnavanja svoje zadeve in o ključnih razlogih za odločitev. Poleg tega je prednost za stranko tudi v tem, da se ji v primeru, da pritožbo umakne, vrne polovica plačane sodne takse za pritožbo. Postopek v delovnih in socialnih sporih ureja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). V 19. členu določa, da se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. Tako se tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči z uporabo 357.a člena ZPP in drugimi navedenimi določbami stremi k temu, da bi se več zadev končalo z obravnavo na višjem sodišču in se zadev ne bi več razveljavljalo in vračalo sodišču prve stopnje. Izvršilni postopek ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki ima o pritožbi le nekaj skopih določb, zato se v izvršilnem postopku v skladu s 15. členom ZIZ smiselno uporabljajo določbe ZPP v delu, ki ureja pritožbo zoper sklep (363. do 366.a člen ZPP). V skladu s slednjim se v postopku s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo (torej tudi zgoraj navedene novosti).

Enako velja tudi v postopkih zaradi insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami (prisilna poravnava, stečaj) in postopkih prisilnega prenehanja pravnih oseb (izbris iz sodnega registra brez likvidacije in prisilna likvidacija), saj tudi Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v prvem odstavku 121. člena določa, da se za postopek zaradi insolventnosti glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Glede postopka s pritožbo daje drugi odstavek 128. člena ZFPPIPP sodišču prve stopnje, ki ugotovi, da je pravočasna in dovoljena pritožba utemeljena, (izrecno) možnost, da z novim sklepom nadomesti sklep, ki se izpodbija s pritožbo, ki je bila sedaj z novelo ZPP-E vnesena tudi v ZPP.

Pravila kazenskega postopka so urejena v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP). S spremembami in dopolnitvami ZKP, z dne 23. 10. 1998 (ZKP-A) je bilo v petem odstavku 392. člena drugostopenjskim sodiščem podeljeno pooblastilo, na podlagi katerega »v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje, in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov«, ta sodišča sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavijo, temveč jo spremenijo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP. Ta določa, da sodišče druge stopnje s sodbo ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje ali jo spremeni po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo, glede na stanje stvari pa tudi v primeru kršitve iz 5., 9. in 10. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona. Novo pooblastilo je bilo vključeno v ureditev kazenskega postopka z namenom racionalizacije in pospešitve postopka, z njim pa sta bili poudarjeni načeli o enkratni poti skozi pravosodne organe in o pospešitvi kazenskega postopka. Sklepno pojasnjujemo, da 25. člen Ustave Republike Slovenije (Ustava) vsakomur zagotavlja pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Sicer ne moremo slepo trditi, da možnost dopolnjevanja dokaznega postopka in ugotavljanja dejstev pri sodišču druge stopnje nasprotuje ustavni pravici do pritožbe, saj iz navedene ustavne pravice ne izhaja, da bi stranka morala imeti zagotovljeni dve stopnji presoje vsakega dejstva ali dokaza oziroma uporabe določene materialnopravne norme. Vendar bi bila rešitev, ki naj bi v vseh primerih pripeljala do tega, da bi bile vse zadeve meritorno rešene na višjem sodišču in v zvezi z njimi obvezno razpisane pritožbene obravnave, in s tem v celoti odpravljena možnost, da pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, z vidika 25. člena Ustave lahko sporna. Namreč, če bi višje sodišče kot prvo sodišče izvedlo praktično cel postopek (ko na primer glavne obravnave na sodišču prve stopnje sploh ni bilo ali ko bi višje sodišče na pritožbeni obravnavi izvajalo celovit in obsežen dokazni postopek), bi lahko šlo za kršitev ustavne pravice do pritožbe. Glede na opisano menimo, da je veljavna ureditev ustrezna, zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

* Celosten odgovor ministrstva z vsemi opombami je v pripetem dokumentu Uradni odgovor Ministrstva za pravosodje.