31. 5. 2016
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
V preteklih letih smo obravnavali več pobud za spremembo 8. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (Ur. l. RS, št. 70/06; ZJRM-1), ki ureja področje hrupa, kadar ta ni povezan z opravljanjem dejavnosti. ZJRM-1 zagotavlja varstvo javnega reda in miru pred hrupom le v nočnem času med 22. in 6. uro ter varstvo pred hrupom različnih akustičnih naprav in glasbil. Z navedeno zakonsko določbo je zavarovan mir in počitek občanov. Pomembno je zavedanje, da morebitne okoliščine hrupa, ki so posledica dovoljene dejavnosti na kraju dogodka niso prekršek, kot tudi ni prekršek hrup, ki je posledica nujnih vzdrževalnih del npr. sanacija okvare na plinski, vodovodni, električni ali drugi napeljavi.
Slovenski predpisi, ki urejajo varstvo pred hrupom, ne obravnavajo zvonjenja cerkvenih zvonov, kar izhaja tudi iz mnenja Varuha človekovih pravic (VČP) k 19. rednemu poročilu VČP za leto 2013. Ravno tako tega ne opredeljuje evropska okoljska zakonodaja oz. Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta 2002/49/ES o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju, ki med vire hrupa, za katere bi bilo treba s predpisi določiti omejitve za njihovo obratovanje zaradi povzročanja hrupa, ne šteje cerkvenih zvonov. Zvonjenje cerkvenih zvonov in molitev po zvočniku predpisi ne urejajo, dejstvo pa je tudi, da ta problem še ni bil izpostavljen.
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi H.C.W. Schilder zoper Nizozemsko (Application no. 2158/12 H.C.W. SCHILDER against the Netherlands) leta 2013 odločalo o pravici do verske svobode, ki jo varuje 9. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), katere del je kot splošno priznana oblika verske svobode tudi zvenenje cerkvenih zvonov, ki se zaznava kot moteč zvok povezan z uresničevanjem človekove vesti (vere). Pritožnik je zatrjeval, da omejitev jakosti cerkvenega zvenenja v času med 23. in 7.30 uro, ki temelji na standardih tamkajšnje okoljske zakonodaje oz. določenih maksimalnih vrednostnih zvoka, pomeni neupravičen poseg v njegovo pravico iz 9. člena EKČP. ESČP je ugotovilo, da v navedenem primeru ni šlo za splošno prepoved cerkvenega zvonjenja, pač pa za omejitev jakosti cerkvenega zvonjenja v času nočnega počitka in kot takega z vidika uravnoteženja vpletenih interesov ocenilo kot pravično.
Kot izhaja iz prakse Ustavnega sodišča RS (Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-92/07-23 z dne 15. 4. 2010) ima načelo o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave RS v širšem smislu tri prvine, in sicer:
- versko oziroma nazorsko nevtralnost države,
- avtonomnost verskih skupnosti na lastnem področju in
- enakopraven odnos države do verskih skupnosti.
Cilj tega načela je z nevtralno držo države zagotoviti resnično svobodo vesti in enakost posameznikov tako verujočih, neverujočih ter verskih skupnosti. Avtonomnost in enakopravnost verskih skupnosti, ki ju Ustava opredeljuje kot samostojni načeli, sta zrcalna stran zahteve po državni nevtralnosti in sta orodji za zagotavljanje človekove pravice iz 41. člena Ustave RS (svoboda vesti).
5. 11. 2013 je bil objavljen odziv Ministrstva za kmetijstvo in okolje na pozive posameznikov k ukrepanju za zmanjšanje hrupa zvonjenja cerkvenih zvonov. Zapisano je, da so seznanjeni tudi z nasprotujočimi si stališči posameznikov, ki jim hrup, ki nastaja ob zvonjenju ni moteč, tudi če živijo v bližini cerkva. Podalo je stališče, da se primeri zvonjenja obravnavajo posamično, saj je potrebno rešitev navedene problematike iskati v dogovoru z okoliškimi prebivalci in predstojnikom cerkve. Urejanje režima zvonjenja cerkva s predpisom in neodvisno od značilnosti zvonov ter lokacije cerkve vsekakor ne bi bila ustrezna rešitev.
Glede na navedeno ministrstvo ugotavlja, da bi enako ali vsaj podobno stališče lahko zavzeli tudi pri oddajanju molitev po zvočniku.