Omejitev zvonjenja cerkvenih zvonov

Odziv Ministrstva za kmetijstvo in okolje

Na področju zmanjševanja hrupa v okolju ministrstvo obravnava vire hrupa, ki so kot takšni določeni v okoljskih predpisih. Pri tem gre za vire hrupa, ki mu je izpostavljenih večje število prebivalcev Slovenije in za daljši čas in katerega raven je blizu ali nad mejnimi vrednostmi kazalcev hrupa iz predpisa. Tak hrup je na primer posledica prometa po prometno najbolj obremenjenih cestah in železniških progah ali hrup, ki zaradi različnih vzrokov nastaja v večjih mestih. Za obvladovanje obremenitev okolja s hrupom ministrstvo v sodelovanju z drugimi ministrstvi in lokalnimi skupnostmi pripravlja programe ukrepov za zmanjševanje hrupa v zunanjem zraku oziroma za zmanjševanje izpostavljenosti hrupu. Ti programi se pripravijo na podlagi t.im. kart hrupa, s katerimi se prikaže število ljudi, izpostavljenih hrupu določenih vrednosti v določenem okolju.

Slovenski okoljski predpisi, ki urejajo varstvo pred hrupom, ne obravnavajo zvonjenja cerkvenih zvonov. Takšna rešitev je skladna z obravnavo hrupa v evropski okoljski zakonodaji - Direktivo Evropskega Parlamenta in Sveta 2002/49/ES o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju, ki med vire hrupa, za katere bi bilo treba s predpisi določiti omejitve za njihovo obratovanje zaradi povzročanja hrupa, ne šteje cerkvenih zvonov. Zaradi navedenega Inšpektorat za kmetijstvo in okolje tudi nima osnove za preverjanje zvonjenja v cerkvah in za morebitno ukrepanje. Po našem vedenju tudi okoljska zakonodaja drugih držav na področju obremenjevanja okolja s hrupom ne obravnava zvonjenja cerkvenih zvonov.

Posamezniki nas občasno obveščajo o izpostavljenosti motečemu hrupu, ki je posledica zvonjenja cerkvenih zvonov, in nas tudi pozivajo, da ukrepamo za zmanjšanje tega hrupa. Iz pisem razberemo, da gre navadno za prebivalce Slovenije, ki živijo v neposredni bližini cerkva. Seznanjeni pa smo tudi z nasprotnimi stališči posameznikov, ki jim hrup, ki nastaja pri zvonjenju ni moteč, tudi če živijo v bližini cerkva. Stališče MKO je, da naj se primeri zvonjenja, ki so moteči za okolišnje prebivalce, obravnavajo posamično in naj se rešitev najde z dogovorom med okolišnjimi prebivalci in predstojnikom cerkve. Urejanje režima zvonjenja cerkva s predpisom in neodvisno od značilnosti zvonov in lokacije cerkve ne bi bila ustrezna rešitev.