Obvezno individualno seznanjanje žensk iz tretjih držav.
Odziv pristojnega ministrstva sicer zelo podrobno našteva številne programe, ki jih Republika Slovenija že izvaja na področju integracije, preprečevanja nasilja, trgovine z ljudmi, zaposlovanja in varstva človekovih pravic. Vendar menim, da odgovor ne naslavlja bistva prvotnega predloga.
Dejstvo, da določeni programi in pravna zaščita že obstajajo, še ne pomeni, da je zagotovljeno, da vsaka ženska, ki pride v Slovenijo iz tretje države, dejansko pozna svoje pravice in ve, kam se lahko obrne, če so ji te pravice omejene ali kršene.
Prav tako je pomembna razlika med splošnim integracijskim programom in individualnim razgovorom z žensko brez prisotnosti moža, partnerja, staršev ali drugih družinskih članov.
Če je oseba od družine ali okolice odvisna, je namreč lahko prav prisotnost teh oseb razlog, zaradi katerega svojih težav ne bo izrazila. Zato zgolj možnost, da se lahko obrne na policijo, center za socialno delo ali nevladno organizacijo, ni nujno dovolj. Oseba mora najprej vedeti, da ima določeno pravico, da je določeno ravnanje v Sloveniji prepovedano in da obstaja pomoč, do katere lahko dostopa samostojno.
Zakaj sedanji odgovor ni dovolj:
Ministrstvo v odgovoru navaja, da se individualna obravnava že izvaja pri osebah, pri katerih pristojni organi ali izvajalci zaznajo povečano ranljivost.
Prav tukaj vidim bistveno pomanjkljivost.
Če ženska svojih težav ne more ali ne upa razkriti, kako naj sistem sploh ugotovi, da je ranljiva?
Ženska, ki je pod pritiskom družine, partnerja ali skupnosti, lahko navzven deluje popolnoma brez težav. Če ne pozna slovenskega jezika, svojega položaja v slovenskem pravnem sistemu ali možnosti pomoči, je še toliko manj verjetno, da bo sama prepoznala, da ima pravico do drugačnega življenja.
Zato ni dovolj, da država pomoč zagotavlja predvsem takrat, ko je ranljivost že prepoznana. Potreben je tudi preventivni mehanizem, ki omogoči, da se morebitna ranljivost sploh lahko izrazi.
Predlagani ukrep:
Predlagam, da se obstoječe integracijske programe nadgradi tako, da bi bila vsaka polnoletna državljanka tretje države ob vključitvi v integracijski sistem upravičena oziroma zavezana k individualnemu informativnemu razgovoru, ki bi potekal:
- brez prisotnosti moža, partnerja, staršev ali drugih družinskih članov;
- po potrebi s pomočjo neodvisnega tolmača;
- v jeziku, ki ga oseba razume;
- z osebo, ki je ustrezno usposobljena za prepoznavanje nasilja, prisile in drugih oblik ranljivosti;
- na način, ki zagotavlja zasebnost in zaupnost v okviru zakonskih omejitev.
Namen razgovora ne bi bil avtomatično označevati žensk iz določenih držav, kultur ali ver kot ranljive. Prav tako ne bi smel temeljiti na predpostavki, da je ženska žrtev zgolj zato, ker nosi versko pokrivalo.
Namen bi bil univerzalen: vsaka ženska bi dobila enake informacije, ne glede na svojo vero, narodnost, kulturo ali način oblačenja.
Vsebina individualnega razgovora:
Vsaka udeleženka bi morala biti razumljivo seznanjena najmanj z naslednjimi pravicami:
- da sta ženska in moški pred zakonom enakopravna;
- da je nasilje v družini prepovedano;
- da so prisilne poroke prepovedane;
- da ima pravico do izobraževanja;
- da ima pravico iskati zaposlitev in ekonomsko samostojnost v okviru veljavne zakonodaje;
- da ima pravico do samostojnega odločanja o svojem življenju;
- da ima pravico sama odločati o svojem oblačenju;
- da je odločitev o nošenju ali nenošenju verskega pokrivala osebna odločitev;
- da je nedopusten pritisk, grožnja ali nasilje zaradi njene odločitve;
- da ima pravico poiskati pomoč brez soglasja družinskih članov;
- kam se lahko obrne v primeru nasilja, prisile, prisilne poroke, trgovine z ljudmi ali drugih kršitev;
- kako delujejo policija, centri za socialno delo, zdravstvene službe in druge pristojne institucije;
- katere možnosti ima za učenje slovenskega jezika, izobraževanje, prekvalifikacijo in zaposlitev.
Posebej naj se predstavi tudi možnost ekonomske osamosvojitve, vključno z informacijami o Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, začetnih delovnih mestih, poklicnem usposabljanju, nacionalnih poklicnih kvalifikacijah in drugih možnostih vključevanja na trg dela.
Zakaj to ni diskriminatoren ukrep:
Ministrstvo v odgovoru pravilno opozarja, da vera, država izvora, kulturna pripadnost ali nošenje verskega pokrivala same po sebi ne pomenijo, da je posameznica žrtev prisile ali nasilja.
S tem se strinjam.
Prav zato predlagani ukrep ne sme biti oblikovan kot preverjanje muslimank, žensk z rutami ali pripadnic določene narodnosti.
Predlagam splošen program za vse državljanke tretjih držav.
Enake informacije bi morale prejeti vse udeleženke, ne glede na to, ali so kristjanke, muslimanke, ateistke ali pripadnice druge vere oziroma ne glede na to, kako se oblačijo.
Tako se ne ocenjuje njihove vere ali kulture, ampak se jim zagotavlja osnovno znanje o pravnem redu države, v kateri živijo.
Pomembna je tudi možnost, da ženska govori brez družine:
Obstoječi sistem sicer omogoča pomoč žrtvam, vendar je treba upoštevati posebno težavo pri odkrivanju prisile znotraj družine.
Če je mož, partner ali drug družinski član hkrati oseba, ki nadzoruje jezik, denar, gibanje, dokumente, zaposlitev ali stike z zunanjim svetom, je težko pričakovati, da bo ženska svoje težave spontano razkrila pred njim.
Zato bi moral biti individualni razgovor predvsem preventivni varnostni mehanizem, ne pa kazenski postopek.
Ženski je treba omogočiti, da vsaj enkrat dobi informacije neposredno in brez družinskega vpliva ter da ve:
»Če se mi dogaja nekaj, česar ne želim, imam v Sloveniji pravico reči ne in vem, kam se lahko obrnem.«
Odziv ministrstva dokazuje, da Republika Slovenija že ima številne zakone, institucije in programe, ki se ukvarjajo s temi vprašanji.
Vendar naštevanje obstoječih programov samo po sebi ne odgovori na vprašanje, ali je vsaka priseljenka dejansko dosegla informacije, ki jih potrebuje za samostojno uveljavljanje svojih pravic.
Zato predlagam, da država obstoječe programe nadgradi z enotnim, sistematičnim in merljivim preventivnim ukrepom individualnega seznanjanja žensk iz tretjih držav, pri katerem ima vsaka udeleženka možnost govoriti brez prisotnosti družinskih članov in neposredno izvedeti, katere pravice ima ter kam se lahko obrne za pomoč.
Če država meni, da takšen ukrep ni potreben, naj pristojno ministrstvo konkretno pojasni:
1. Kako je danes zagotovljeno, da vsaka priseljenka dejansko prejme te informacije?
2. Kako se zagotovi, da jih prejme brez prisotnosti oziroma vpliva družinskih članov?
3. Kako lahko država zazna prisilo, če ženska zaradi prisile sama ne more ali ne upa povedati, da je žrtev?
4. Koliko žensk je bilo v okviru obstoječih programov individualno obravnavanih brez prisotnosti družinskih članov?
5. Koliko jih je bilo neposredno seznanjenih z možnostmi ekonomske osamosvojitve, zaposlitve in pomoči v primeru družinskega ali partnerskega nasilja?
Če na ta vprašanja že obstaja učinkovit sistem, naj ga ministrstvo konkretno predstavi. Če takšnega sistema ni, pa dejstvo, da obstajajo številni splošni integracijski programi, ni zadosten razlog za zavrnitev predloga, temveč razlog za njegovo nadgradnjo.