Reforma plač v javnem sektorju
Ministrstvo v odgovoru predvsem pojasnjuje, da poslanci po novem Zakonu o funkcionarjih niso upravičeni do posebnih dodatkov, ki bi bili višji od pravic drugih poklicnih funkcionarjev oziroma javnih uslužbencev, ter da so določene pravice urejene enotno.
Vendar moj predlog ni bil, da imajo poslanci večje pravice od drugih javnih uslužbencev.
Bistvo predloga je bilo vprašanje, ali so nekatera od teh povračil in prejemkov glede na naravo poslanske funkcije sploh upravičena in ali je primerno, da se financirajo iz javnih sredstev.
Dejstvo, da je določeno povračilo enako kot pri drugih javnih uslužbencih, samo po sebi še ne pomeni, da je ureditev smiselna.
1. Enakost sistema ne pomeni nujno njegove upravičenosti
Ministrstvo navaja, da so funkcionarji glede številnih pravic izenačeni z javnimi uslužbenci.
Toda če je cilj predloga racionalizacija javne porabe, potem odgovor, da je določena ugodnost enaka za vse, ni odgovor na vprašanje, zakaj mora takšna ugodnost sploh obstajati.
Na primer:
- povračilo stroškov zaradi ločenega življenja,
- različna povračila stroškov prevoza,
- povračila stroškov službenih poti,
- sredstva za usposabljanje in izpopolnjevanje,
- mesečni pavšal za delo v volilni enoti,
so vse pravice, ki imajo finančni učinek za državni proračun.
Zato predlagam, da se pri vseh takšnih prejemkih opravi neodvisna presoja njihove nujnosti, višine in dejanske upravičenosti, namesto da se njihova upravičenost utemeljuje zgolj s tem, da enaka pravica obstaja tudi za druge javne uslužbence.
2. Poslanska funkcija mora imeti najvišji standard odgovornosti
Poslanec funkcijo sprejme prostovoljno in se zavestno odloči za opravljanje javne funkcije.
Pri tem je razumljivo, da mora država zagotoviti sredstva za dejanske stroške, ki so neposredno povezani z opravljanjem funkcije.
Vendar je treba razlikovati med:
dejanskim stroškom, ki je nujen za opravljanje funkcije,
in
ugodnostjo oziroma pavšalnim prejemkom, ki je povezan z osebnim položajem funkcionarja.
Državljan, ki opravlja delo v zasebnem sektorju, praviloma ne more pričakovati, da bo država zaradi njegove osebne odločitve, kje živi in kje dela, avtomatično prevzela njegove osebne življenjske stroške.
Zato predlagam načelo:
«Javni denar naj pokriva dejanske in dokazljive stroške opravljanja javne funkcije, ne pa splošnega izboljševanja osebnega materialnega položaja funkcionarja.»
3. Nadomestilo za ločeno življenje je treba ponovno preučiti
Posebej problematično se mi zdi nadomestilo za ločeno življenje.
Če se oseba kandidira za poslansko funkcijo in je izvoljena v Ljubljani, je že pred nastopom funkcije znano, da bo delo opravljala v državnem zboru v Ljubljani.
Zato predlagam, da se preveri, ali je upravičeno, da se iz javnih sredstev financira del zasebnih stroškov zaradi odločitve funkcionarja, da njegovo stalno prebivališče ostane drugje.
Če se ugotovi, da je določeno povračilo nujno za opravljanje funkcije, naj se izplača na podlagi dejansko nastalih in dokazljivih stroškov, ne kot avtomatična ugodnost.
4. Izobraževanje in usposabljanje
Ministrstvo pravilno pojasnjuje, da imajo funkcionarji možnost usposabljanja in izpopolnjevanja.
Vendar menim, da udeležba poslanca na izobraževanju sama po sebi ne sme predstavljati dodatnega osebnega prejemka ali posebnega finančnega dodatka.
Če je določeno izobraževanje potrebno za kakovostno opravljanje poslanske funkcije, je smiselno, da se krijejo njegovi dejanski stroški. Vendar pa dejstvo, da se je poslanec udeležil izobraževanja, ne bi smelo biti podlaga za dodatno izplačilo njemu osebno.
Zato predlagam načelo: iz javnih sredstev se lahko krijejo razumni in dokazljivi stroški izobraževanja, ki so neposredno povezani z opravljanjem funkcije, ne pa dodatno nagrajevanje funkcionarja za samo udeležbo na izobraževanju.
5. Mesečni pavšal za delo v volilni enoti
Posebno pozornost je treba nameniti tudi mesečnemu pavšalnemu znesku za pokrivanje stroškov opravljanja poslanske funkcije v volilni enoti.
Če je pavšal namenjen dejanskim stroškom, predlagam, da se preveri možnost prehoda s pavšalnega sistema na povračilo dejansko nastalih in dokazljivih stroškov.
S tem bi se zmanjšalo tveganje, da javni denar postane avtomatični osebni prejemek ne glede na dejanske stroške.
5.Plače javnega sektorja
Drugi del prvotnega predloga se nanaša na plačni sistem javnega sektorja.
Ministrstvo navaja, da je bil ta vidik že upoštevan pri novem plačnem sistemu, ki se uporablja od 1. januarja 2025, in posebej izpostavlja možnost uvrstitve javnega uslužbenca v višji plačni razred zaradi posebnih kompetenc ali deficitarnosti poklica.
To je korak v smeri predlagane reforme, vendar po mojem mnenju ne rešuje celotnega problema.
Sistem bi moral omogočati bistveno bolj dinamično odzivanje na dejansko stanje na trgu dela.
Plačilo bi moralo upoštevati kombinacijo:
- zahtevnosti dela,
- odgovornosti,
- dejanske produktivnosti,
- pomanjkanja kadra,
- težavnosti pridobivanja ustreznega kadra,
- kakovosti opravljenega dela,
- razmer na trgu dela.
Formalna izobrazba je pomembna, vendar sama po sebi ne bi smela biti glavno merilo vrednotenja dela. Prav tako pa ne bi smela vplivati na dvig ostalih plačilnih razredov, če se dvine plača pre-potrebnih kadrov.
Država bi morala zato redno analizirati, kateri poklici in delovna mesta:
- postajajo deficitarni,
- imajo vse večje potrebe po kadru,
- zahtevajo specializirana znanja,
- so zaradi avtomatizacije oziroma umetne inteligence vse manj potrebni.
Plačni sistem, ki je tog več desetletij, ne more optimalno odgovarjati na trg dela, ki se spreminja iz leta v leto.
9. Načelo enakega standarda za državljane in odločevalce
Od javnih uslužbencev in državljanov se pogosto zahteva racionalizacija stroškov, prilagajanje trgu dela in odgovorno ravnanje z denarjem.
Enak standard mora veljati tudi za tiste, ki o porabi javnega denarja odločajo.
Zato predlagam, da se pri reformi sistema prejemkov funkcionarjev ne uporablja zgolj argument:
»Ta pravica ni privilegij, ker jo imajo tudi drugi.«
Pravo vprašanje je:
»Ali je ta pravica nujna, sorazmerna in upravičena glede na namen, za katerega se porablja javni denar?«
Cilj predloga ni zmanjševanje plač za vsako ceno, temveč vzpostavitev sistema, v katerem je vsak evro javnega denarja za plače, povračila in druge prejemke mogoče razumno utemeljiti.