Reforma plač v javnem sektorju

Odziv Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo

Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo (v nadaljevanju: MNZJU) pojasnjuje, da je bila vsebina predloga za celovito reformo sistema plačnih razredov in odpravo sorazmernosti plač, s ciljem, da bi plače v večji meri odražale dejansko stanje na trgu, zahtevnost dela in pomanjkanje določenih poklicev, upoštevana pri oblikovanju plačnega zakona, ki se je pričel uporabljati s 1. 1. 2025. 

Zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 95/24 in 12/26 – ZPPJUFT; v nadaljnjem besedilu: ZSTSPJS) ohranja ureditev, da se osnovna plača javnega uslužbenca določi z uvrstitvijo v enega od plačnih razredov delovnega mesta oziroma naziva.  Pri uvrščanju delovnih mest in nazivov v plačne razrede pa se v skladu s 14. členom ZSTSPJS upoštevajo zlasti naslednji kriteriji:

• zahtevnost delovnih nalog oziroma pogojev za pridobitev naziva,

• zahtevana usposobljenost (zahtevana strokovna izobrazba, potrebna dodatna znanja in izkušnje),

• odgovornost in pooblastila,

• psihofizični in umski napori ter

• vplivi okolja.

Nov plačni zakon daje delodajalcem bolj proste roke pri uvrščanju javnih uslužbencev  v plačne razrede. Možnost uvrstitve javnih uslužbencev v višji plačni razred, kot bi jim sicer pripadal po pravilih zakona, je urejena v 22. členu ZSTSPJS, ki določa, da se javne uslužbence, zlasti tiste, ki imajo posebna znanja, kompetence, ki so potrebne za uspešno opravljanje dela na tem delovnem mestu in niso pogoj za zasedbo delovnega mesta ali če za to obstajajo drugi utemeljeni razlogi (npr. deficitarnost poklica), uvrsti v višji plačni razred. Več o samem institutu si lahko preberete v objavljenem pojasnilu: Pojasnila v zvezi z implementacijo novega plačnega sistema v javnem sektorju (24. 7. 2026), točka E.

V povezavi s predlogom za ukinitev dodatkov in bonusov za poslance pojasnjujemo, da so plače funkcionarjev urejene v ZSTSPJS in sicer so plače poslancev sestavljene iz osnovne plače (glede na uvrstitev funkcije v plačni razred v prilogi 2 ZSTSPJS) in dodatka za delovno dobo. Poslanci niso upravičeni do drugih dodatkov iz ZSTSPJS, niti do dela plače za delovno uspešnost. Osnovna plača poslancev (funkcionarjev zakonodajne veje oblasti) je določena ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. Z načelom delitve oblasti je zapovedana organizacija državne oblasti, v kateri se zakonodajna, izvršilna in sodna oblast izvršujejo neodvisno druga od druge in v kateri so med posameznimi vejami oblasti vzpostavljena taka razmerja, da nobena ne more pridobiti prevlade nad drugima dvema (sistem zavor in ravnovesij), kar se med drugim zagotavlja tudi preko materialnega položaja funkcionarjev posamezne veje oblasti. V okviru reforma plačnega sistema so bila med drugim vzpostavljena tudi ustreznejša razmerja v plačah med funkcionarji, direktorji in javnimi uslužbenci. 

Zakon o funkcionarjih (Uradni list RS, št. 57/25; v nadaljnjem besedilu: ZF) enotno in sistemsko ureja pravice vseh funkcionarjev, ki funkcijo opravljajo poklicno, ne glede na organ oziroma vrsto funkcije. Mednje sodijo tudi poslanci. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZF se določbe ZF uporabljajo, če posamezno vprašanje v drugem zakonu, ki ureja posamezno skupino funkcionarjev, ni urejeno drugače. Temeljno izhodišče ZF je, da za posamezne skupine poklicnih funkcionarjev ni utemeljenih razlogov za različno urejanje pravic, ki se zagotavljajo iz javnih sredstev. Zato so povračila stroškov, drugi prejemki ter pravica do usposabljanja in izpopolnjevanja za vse poklicne funkcionarje urejeni po enakih merilih. ZF pri tem ne vzpostavlja posebnega, ugodnejšega ali manj ugodnega sistema za funkcionarje, ampak praviloma prevzema ureditev, ki velja za javne uslužbence v državni upravi. Višina in pogoji za pridobitev posameznih povračil stroškov in drugih prejemkov so zato enaki kot pri javnih uslužbencih. Posebnosti so določene le tam, kjer so potrebne zaradi narave opravljanja funkcije, na primer zato, ker se funkcionarjem v skladu s 15. členom ZF ne vodi evidenca izrabe delovnega časa. Tudi v teh primerih ZF glede višine pravic ohranja navezavo na ureditev za javne uslužbence. ZF je torej splošni zakon, Zakon o poslancih (Uradni list RS, št. 112/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 39/11, 48/12, 17/22, 95/24, 57/25 – ZF in 10/26; v nadaljnjem besedilu: ZPos) pa splošno ureditev dopolnjuje le s pravicami, ki izhajajo iz posebnosti poslanske funkcije.
 

Povračila stroškov in drugi prejemki v skladu s 17. členom ZF

ZF v 17. členu določa enoten nabor povračil stroškov in drugih prejemkov za vse funkcionarje, ki funkcijo opravljajo poklicno. Poslanci so pri teh pravicah izenačeni z drugimi poklicnimi funkcionarji, vsi poklicni funkcionarji pa so glede višine in pogojev izenačeni z javnimi uslužbenci v državni upravi.

Po prvem odstavku 17. člena ZF poklicnim funkcionarjem v enaki višini in pod enakimi pogoji kot javnim uslužbencem v državni upravi pripadajo:

• povračilo stroškov prevoza na delo in z dela;

• povračila stroškov službenih potovanj v državi;

• dnevnice za službena potovanja v državi;

• kilometrina za uporabo lastnega avtomobila za službene namene;

• povračilo stroškov prenočevanja na službenem potovanju;

• terenski dodatek;

• regres za letni dopust;

• jubilejna nagrada;

• solidarnostna pomoč in

• odpravnina ob upokojitvi.

Takšna ureditev pomeni, da poslanec samo zaradi opravljanja poslanske funkcije glede navedenih pravic ni v drugačnem položaju kot drug poklicni funkcionar ali javni uslužbenec v državni upravi. ZF tako odpravlja razdrobljenost prejšnje ureditve in zagotavlja enoten, pregleden ter primerljiv sistem pravic, ki se financirajo iz javnih sredstev.

V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZF pripada poslancu za vsak dan, ko opravlja funkcijo, tudi regres za prehrano. Njegova višina je enaka višini regresa za prehrano, ki pripada javnemu uslužbencu v državni upravi z enakomerno razporejenim delovnim časom, ki dnevno dela najmanj s polovičnim delovnim časom. Ker se funkcionarjem delovni čas ne evidentira, je pogoj za pridobitev te pravice prilagojen naravi funkcije: poslanec je upravičen do enega regresa za prehrano za dan opravljanja funkcije ne glede na število ur opravljanja funkcije. Povračilo se ne izplača, če strošek prehrane ni nastal ali je bil poravnan na drugi podlagi, na primer v okviru dnevnice.

Četrti odstavek 17. člena ZF enotno za vse poklicne funkcionarje ureja tudi povračilo stroškov službenih potovanj v tujino. Funkcionar je upravičen do dnevnice ter povračila stroškov prevoza, prenočevanja in drugih upravičenih stroškov. Pred začetkom službenega potovanja ima tudi pravico do akontacije. Višino in pogoje teh povračil določi Vlada Republike Slovenije. Tudi ta ureditev vsebinsko sledi pravilom, ki veljajo za službena potovanja javnih uslužbencev.

V skladu s petim odstavkom 17. člena ZF pripada funkcionarju, ki je zaradi opravljanja funkcije ločen od ožje družine, nadomestilo za ločeno življenje, če razdalja med prebivališčem ožje družine in organom, v katerem opravlja funkcijo, presega 70 kilometrov. Višina nadomestila je enaka kot za javne uslužbence v državni upravi. Zakon zaradi posebnosti položaja funkcionarjev izrecno določa pogoje za pridobitev te pravice, ne odstopa pa od višine, ki velja za javne uslužbence.
 

Pravica do usposabljanja in izpopolnjevanja v skladu z 21. členu ZF

Pravica do usposabljanja in izpopolnjevanja je enotno urejena v 21. členu ZF in velja za vse funkcionarje, vključno s poslanci. Temelji na primerljivem načinu načrtovanja in financiranja, kot velja za usposabljanje in izpopolnjevanje javnih uslužbencev. Namen takšne ureditve je, da imajo vsi funkcionarji možnost pridobivati in nadgrajevati znanja, potrebna za strokovno, odgovorno in zakonito opravljanje funkcije.

Prvi odstavek 21. člena ZF določa, da ima funkcionar pravico do usposabljanja in izpopolnjevanja za opravljanje funkcije v skladu z letnim načrtom, ki ga mora organ, v katerem opravlja funkcijo, sprejeti do konca februarja. Za poslance takšen načrt pripravi Državni zbor.

V skladu z drugim odstavkom 21. člena ZF se v načrtu določijo vsebine usposabljanja in izpopolnjevanja ter višina sredstev, namenjenih njihovemu izvajanju. Skladno s petim odstavkom istega člena se sredstva zagotovijo v finančnem načrtu organa, v katerem funkcionar opravlja funkcijo, kar za poslance pomeni v finančnem načrtu Državnega zbora.

Poklicni funkcionar v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZF med usposabljanjem ali izpopolnjevanjem pravico do plačane odsotnosti, skladno s četrtim odstavkom pa tudi do povračila stroškov, ki nastanejo zaradi usposabljanja in izpopolnjevanja. Pri tej pravici ZF ne določa posebnega privilegija za poslance, temveč zanje velja enaka ureditev kot za druge poklicne funkcionarje, način načrtovanja in zagotavljanja sredstev pa je primerljiv z ureditvijo za javne uslužbence.

Šesti odstavek 21. člena ZF določa, da se mora funkcionar, ki je funkcijo nastopil prvič, najpozneje v šestih mesecih po pridobitvi mandata udeležiti e-uvajalnega usposabljanja za opravljanje funkcije ter e-usposabljanja s področja etike, integritete in transparentnosti v javnem sektorju. Funkcionar, ki je uvajalno usposabljanje že opravil, se mora po osmem odstavku 21. člena ZF v enakem roku udeležiti e-usposabljanja s področja etike, integritete in transparentnosti.

S pravico do usposabljanja in izpopolnjevanja skladno z 21. členom ZF je bila nadomeščena prejšnja posebna pravica poslancev do povračila stroškov izobraževanja. Nova ureditev je vsebinsko ustreznejša, saj njen namen ni pridobivanje formalne stopnje izobrazbe, temveč pridobivanje in nadgrajevanje znanj za opravljanje poslanske funkcije.
  

Dodatni pravici poslancev, ki ju urejajo 28., 29. in 30. člen ZPos

Poleg splošnih pravic, ki jih ZF enotno določa za vse poklicne funkcionarje, ZPos zaradi posebnosti poslanske funkcije ohranja dve dodatni pravici. Veljavna ureditev 28. in 30. člena ZPos je bila določena s 43. členom ZF, prvi odstavek 29. člena ZPos, ki je posebej urejal stroške službenih potovanj, pa je prenehal veljati na podlagi 1. točke drugega odstavka 55. člena ZF, ker so ti stroški za vse poklicne funkcionarje enotno urejeni že v 17. členu ZF.

Prva dodatna pravica je določena v 28. členu ZPos. Poslanec ima poleg povračil stroškov in drugih prejemkov po ZF pravico do povračila stroškov prevoza ob dela prostih dnevih in praznikih, ki so dela prosti dnevi, ter enkrat tedensko ob sobotah in nedeljah iz kraja, kjer ima službeno stanovanje, do kraja stalnega prebivališča in nazaj. Tudi pri tej posebni poslanski pravici višina povračila ne odstopa od ureditve za javne uslužbence, saj se določi v enaki višini kot povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence v državni upravi.

Druga dodatna pravica je določena v drugem odstavku 29. člena ZPos. Poslanec ima pravico do mesečnega pavšalnega zneska za pokrivanje stroškov pri opravljanju poslanske funkcije v zvezi z delom v volilni enoti. Ta pravica izhaja iz posebne narave poslanske funkcije, zlasti iz neposrednega dela z volivci in opravljanja nalog na območju volilne enote. V skladu s 30. členom ZPos pogoje za pridobitev in višino mesečnega pavšalnega zneska določi Državni zbor oziroma njegovo pristojno delovno telo.

Določbe 28., drugega odstavka 29. člena in 30. člena ZPos tako dopolnjujejo splošno ureditev ZF samo glede dveh pravic, ki sta neposredno povezani s posebnostmi poslanske funkcije. Za vsa druga povračila stroškov, druge prejemke ter usposabljanje in izpopolnjevanje za poslance veljajo 17., 18. in 21. člen ZF enako kot za druge poklicne funkcionarje. Ta ureditev glede višine, pogojev, načrtovanja in financiranja praviloma ne odstopa od ureditve, ki velja za javne uslužbence v državni upravi.