Priznanje neplačanega skrbstvenega dela staršev in finančna varnost ob razvezi
Predlagam, da Vlada Republike Slovenije pripravi spremembo zakonodaje, s katero bi se zagotovila večja finančna in socialna varnost starša, ki zaradi skupne družinske odločitve ostane doma in večino časa namenja skrbi za otroke.
Predlagam dva medsebojno povezana ukrepa:
1. Prispevki in socialna varnost med trajanjem skupnega gospodinjstva
Če se partnerja odločita, da eden od njiju zaradi skrbi za otroke prekine ali bistveno zmanjša svojo poklicno dejavnost, mora zaposleni oziroma samozaposleni partner zagotoviti sredstva za plačilo njegovih obveznih socialnih in pokojninskih prispevkov.
Takšna ureditev bi pomenila, da odločitev družine, da eden od staršev ostane doma, ne povzroči popolne izgube lastne pokojninske in socialne varnosti tega starša.
2. Državna prehodna podpora po razvezi
Če pride do razveze, naj država zagotovi časovno omejeno prehodno finančno podporo staršu, ki je zaradi skrbi za skupne otroke daljše obdobje ostal zunaj oziroma bistveno zmanjšal svojo prisotnost na trgu dela.
Namen podpore ne bi bil trajno preživljanje bivšega partnerja, temveč omogočanje varnega prehoda v samostojno življenje.
Podpora bi se lahko postopoma zmanjševala in bila časovno omejena, na primer na obdobje od 12 do največ 36 mesecev, odvisno od okoliščin posamezne družine.
Obrazložitev
Skrb za otroke je delo, čeprav za to delo oseba praviloma ne prejema plače.
Če se partnerja dogovorita, da bo eden od njiju delal na trgu dela, drugi pa bo prevzel večino skrbi za otroke, gospodinjstvo in družinske obveznosti, s tem družina omogoči zaposlenemu partnerju, da svojo kariero razvija brez enakega obsega skrbstvenih obveznosti.
Starš, ki ostane doma, pa za to odločitev plača drugačno ceno: izgublja delovne izkušnje, napredovanja, prihodke, samostojno pokojninsko osnovo in pogosto tudi možnosti za poznejšo zaposlitev.
Gre torej za družinsko delo, ki ima konkretno ekonomsko vrednost, vendar trenutno ni vedno ustrezno priznano.
Posebej problematična je situacija ob razvezi.
Če je bil eden od partnerjev več let ekonomsko odvisen od drugega, lahko razveza pomeni nenaden prehod iz finančne varnosti v popolno ekonomsko negotovost. Takšna odvisnost lahko predstavlja tudi oviro pri odločitvi za razvezo, saj se oseba lahko boji, da po odhodu iz zakona ne bo imela dovolj sredstev za preživetje sebe in otrok.
Zato predlagam, da prehodne podpore po razvezi ne zagotavlja bivši partner neposredno, temveč država.
S tem se prepreči položaj, v katerem bi bil ekonomsko šibkejši partner tudi po razvezi finančno odvisen od osebe, od katere se želi ločiti. Hkrati se prepreči možnost, da bi finančna odvisnost postala sredstvo pritiska, s katerim bi eden od partnerjev drugega odvračal od razveze.
Predlagani pogoji
Upravičenost do ukrepa bi bila vezana na objektivne pogoje:
- oseba je bila v zakonski ali zunajzakonski skupnosti;
- partnerja imata oziroma sta imela skupne otroke;
- oseba je zaradi skrbi za otroke prekinila ali bistveno zmanjšala svojo poklicno dejavnost;
- takšna ureditev je trajala določeno minimalno obdobje;
- zaradi tega je oseba izgubila del prihodkov, delovnih izkušenj ali pokojninskih pravic;
- po razvezi nima zadostnih lastnih prihodkov za samostojno preživljanje.
Višina in trajanje podpore bi se lahko določala glede na:
- trajanje obdobja zunaj trga dela,
- število otrok,
- starost otrok,
- lastne prihodke upravičenca,
- njegovo zaposlitveno sposobnost,
- premoženjsko stanje,
- dolžino zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti.
Podpora bi morala biti začasna in usmerjena v ponovno ekonomsko samostojnost, ne pa trajna socialna pravica.
V času prejemanja podpore bi država lahko omogočila oziroma financirala tudi:
- dodatno izobraževanje in prekvalifikacijo,
- pomoč pri iskanju zaposlitve,
- poklicno svetovanje,
- plačilo prispevkov za čas vključevanja nazaj na trg dela.
Varovalke proti zlorabam
Ukrep ne bi smel biti avtomatična pravica za vsako osebo, ki se odloči, da ne bo delala.
Potrebna bi bila dokazljiva povezava med prekinitvijo oziroma zmanjšanjem zaposlitve in dejansko skrbjo za otroke.
Prav tako bi se morala podpora zmanjševati glede na lastne prihodke upravičenca in prenehati, ko oseba ponovno doseže zadostno stopnjo ekonomske samostojnosti.
Cilj ukrepa
Cilj predloga ni spodbujanje enega modela družine.
Cilj je, da imajo družine možnost izbire, da eden od staršev večji del obdobja otrokovega odraščanja nameni skrbi za otroke, ne da bi zaradi te skupne družinske odločitve postal finančno popolnoma odvisen od partnerja in brez lastne socialne varnosti.
Če država priznava pomen vzgoje in skrbi za otroke, bi morala zagotoviti tudi, da odločitev za takšno družinsko ureditev posameznika ne postavi v položaj dolgotrajne ekonomske ranljivosti.
Predlagam, da Vlada Republike Slovenije prouči možnost uvedbe takšnega sistema ter pripravi ustrezne spremembe Družinskega zakonika, zakonodaje s področja socialnega varstva in predpisov, ki urejajo obvezna socialna zavarovanja.
Opomba glede odgovora Vlade:
Ob obravnavi predloga prosim, da odgovor ne temelji zgolj na navedbi, da določeno področje že urejajo veljavni zakoni in predpisi. Namen predloga je prav v tem, da se preveri, ali je obstoječa ureditev ustrezna oziroma ali jo je treba dopolniti in ne da se odgovarja z trenutnimi zakoni, ki nimajo nobene veze s predlogom samim. Torej Družinski zakonik (DZ), 100.–104. člen; ZPIZ-2, določbe o zavarovanju in pokojninskih pravicah staršev; Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) – določbe o pravicah staršev in skrbi za otroke.-ni dovolj dober odgovor na trenutni predlog, ker ureja le preživljanje zakonca in delno vplačilo v pokojninski sistem.
Zato prosim za konkreten vsebinski odgovor, ali Vlada predlog podpira ali zavrača, in v primeru zavrnitve za jasno obrazložitev strokovnih, finančnih, pravnih oziroma drugih razlogov, zaradi katerih predlagana ureditev ni sprejemljiva.
Sklicevanje na obstoječo zakonodajo samo po sebi ne predstavlja odgovora na vprašanje, zakaj predlagana sprememba ni potrebna oziroma zakaj bi bila neustrezna.