Brezplačen osnovni TRR za vse
Republika Slovenija od fizičnih oseb zahteva, da prejemajo plačo, pokojnino in druge redne prejemke izključno na transakcijski račun pri poslovni banki. Ta zahteva izhaja iz Zakona o plačilnih storitvah in je neposredna posledica državne regulacije plačilnega prometa. Hkrati pa ista država ne zagotavlja, da je ta račun za državljane brezplačen. Rezultat je paradoks: država z zakonom prisili posameznika v pogodbeno razmerje z banko, banki pa prepusti, da to razmerje trži po lastni presoji.
Banka Slovenije je v svojem poročilu o primerjavi stroškov bančnih storitev za februar 2025 ugotovila, da povprečni letni strošek košarice plačilnih storitev za tipičnega komitenta znaša 77,69 evra. To je strošek, ki ga fizična oseba plača samo za to, da ima dostop do lastnega denarja in da lahko sprejema zakonsko obvezna nakazila. Gre za nadomestilo za storitev, ki je v sodobnem bančnem sistemu tehnično trivialna - vzdrževanje elektronskega zapisa o stanju sredstev in omogočanje prenosa med računi. Stroški digitalne infrastrukture za vodenje osnovnega računa so se v zadnjem desetletju radikalno znižali, nadomestila za potrošnike pa so v istem obdobju rasla. NLB je recimo v letu 2024 zvišala nadomestila za vodenje računa, in sicer za kar 12,8 odstotka v enem krogu sprememb tarife.
Hrvaška je ta problem prepoznala in ga zakonodajno rešila. "Zakon o usporedivosti naknada", prenosu računa za plačilo in dostopu do osnovnega računa, ki je bil sprejet julija 2025 in je v veljavo stopil 1. januarja 2026, bankam prepoveduje zaračunavanje nadomestil za osnovno košarico storitev, vezano na račun, na katerega potrošnik prejema redna dohodke. Brezplačni paket vključuje odprtje, vodenje in zaprtje računa, polaganje in dvigovanje gotovine, prejemanje domačih in čezmejnih plačilnih transakcij v eurih, izdajo debetne kartice ter dostop do ene od oblik elektronskega bančništva. Hrvaška s tem ni izumila kolesa. Implementirala je zahteve Direktive EU 2014/92/EU o primerljivosti nadomestil v zvezi s plačilnimi računi, ki jo je Slovenija prenesla le delno in brez enakovrednih zavez za potrošnike.
Direktiva 2014/92/EU, ki je bila sprejeta z izrecnim namenom zagotoviti vsem potrošnikom v Evropski uniji dostop do osnovnega plačilnega računa, vsebuje določbe o preglednosti nadomestil in pravici do osnovnega računa. Slovenija je direktivo prenesla v nacionalno pravo, ne da bi zagotovila, da je osnovni račun za fizične osebe dejansko dostopen brez nadomestila. Hrvaška je z novelo iz leta 2025 storila korak naprej in eksplicitno določila, da banka nadomestila za osnovni paket storitev ne sme zaračunati. Ta razlika ni tehnična, ampak je vsebinska in neposredno vpliva na kupno moč vsakega posameznika v državi.
Argument, da bi brezplačen račun ogrozil poslovne modele bank, ni vzdržen. Slovenske banke so v zadnjih letih ustvarile rekordne dobičke, ki so delno posledica visokih obrestnih mer na depozite, ki so jih banke parkirale pri Evropski centralni banki, hkrati pa so povišale nadomestila za storitve potrošnikom. Bančni sektor, ki iz tega naslova pobira stotine milijonov evrov letno, ni ogrožen z ukinitvijo nadomestila za vodenje osnovnega računa, ki tehnično ne zahteva ročnega dela in katerega infrastrukturni stroški so optimizirani.
Predlagam, da Vlada Republike Slovenije pripravi spremembe Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED), ki bodo po vzoru hrvaške zakonodaje iz leta 2025 bankam prepovedali zaračunavati nadomestila za osnovno košarico storitev fizičnih oseb. Ta košarica mora zajemati vsaj odprtje, vodenje in zaprtje računa, polaganje in dvigovanje gotovine, prejemanje plačilnih transakcij, izdajo debetne kartice in dostop do ene od oblik elektronskega bančništva. Pravica do brezplačnega osnovnega računa mora biti vezana na en račun na posameznika in mora biti dostopna vsem fizičnim osebam, ne le socialno ogroženim skupinam.
Slovenija ne more utemeljeno zahtevati, da vsak zaposleni, vsak upokojenec in vsak prejemnik socialnih transferjev obligatorno posluje prek bančnega računa, hkrati pa temu istemu posamezniku prepusti, da sam nosi strošek tega razmerja. To ni vprašanje trga, to je vprašanje tega, ali država spoštuje posledice svojih lastnih zakonodajnih odločitev.