Sankcioniranje molka organov javne oblasti
Republika Slovenija ima vzpostavljen formalni sistem dostopa do informacij javnega značaja, ki pa v praksi ne deluje. Zakon o dostopu do informacij javnega značaja določa jasne roke in obveznosti, nadzorni mehanizmi pa ostajajo brez učinka, ker za kršitelje ni dejanskih posledic. Molk organa se v obstoječem sistemu bolj izplača kot spoštovanje zakona.
Obstoječa ureditev prosilca napoti na pritožbeno pot pri Informacijskem pooblaščencu, ki lahko traja mesece. V tem času je pravica do obveščenosti praktično izpraznjena, saj je dostop do informacij o delovanju oblasti po naravi časovno občutljiv. Novinar, ki čaka štiri mesece na odločbo, ne more poročati o aktualnem dogajanju. Posameznik, ki želi nadzirati porabo javnih sredstev, ne more čakati na letno poročilo inšpekcije.
Ministrstvo za javno upravo je v svojem odzivu na sorodne pobude navedlo, da je pravno varstvo prosilcev zagotovljeno v vseh fazah postopka. Ta ocena zgreši bistvo problema. Obstoj formalnih pravnih sredstev ni enak njihovi učinkovitosti. Ključno vprašanje ni, ali pritožbena pot obstaja, temveč ali kdaj koli povzroči dejansko sankcijo za odgovorno uradno osebo. Ministrstvo na to vprašanje ni odgovorilo, ker odgovor ni ugoden: podatki o dejansko izrečenih prekrškovnih sankcijah za molk organa so zanemarljivi glede na obseg dokumentiranih kršitev.
Iz skupnega poročila Vlade RS o izvajanju ZDIJZ za leti 2023 in 2024 izhaja, da je bilo v letu 2024 vloženih 276 pritožb na Informacijskega pooblaščenca. Vsaka od teh pritožb predstavlja primer, ko organ ni spoštoval svojih zakonskih obveznosti. Kljub temu ni javno dostopnih podatkov o tem, koliko od teh primerov je rezultiralo v prekrškovnem postopku zoper odgovorno uradno osebo. Ta informacijska praznina sama po sebi govori o sistemski naravi problema.
Konkretni primeri potrjujejo vzorec. Družba DARS, ki je zavezanec po ZDIJZ kot subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, več kot mesec dni ni odgovorila na novinarska vprašanja o porabi javnih sredstev in arheoloških posegih na trasi Serminske vpadnice. Ministrstvo za zdravje na nekatere zahteve javnosti ni odgovorilo več kot eno leto, čeprav je inšpekcijski nadzor v tem času že ugotovil kršitve predpisov. V obeh primerih za odgovorne osebe ni sledila nobena osebna posledica, ki bi bila javno znana.
Novi Zakon o medijih, sprejet septembra 2025, je rok za odgovor na novinarska vprašanja skrajšal na pet delovnih dni. To je korak v pravo smer, ki pa ostane brez učinka, dokler prekoračitev tega roka ne sproži avtomatičnih in osebnih posledic za odgovorno uradno osebo. Rok brez sankcije je priporočilo, ne obveznost.
Predlagam, da Vlada Republike Slovenije pripravi spremembe ZDIJZ in Zakona o prekrških v delu, ki se nanaša na kršitve ZDIJZ, ki bodo uvedle tri konkretne spremembe. Prvič, avtomatični prekrškovni postopek zoper odgovorno uradno osebo v primeru molka organa, ki se sproži brez predhodne pritožbe prosilca. Drugič, osebna denarna odgovornost odgovorne uradne osebe, ne zgolj organa kot institucije, saj institucionalne sankcije ne ustvarjajo zadostne spodbude za spremembo ravnanja posameznikov. Tretjič, javno dostopen register kršitev in izrečenih sankcij, ki bo omogočal smiselno demokratično kontrolo nad izvajanjem zakona in bo odvračal od ponavljanja kršitev.
Brez teh sprememb bo molk organa ostal racionalna strategija izogibanja neugodnim razkritjem, pravica javnosti do obveščenosti pa bo ostala zapisana v zakonu, ne pa uresničena v praksi.