Zavrnitev dela zaradi prenizke plače

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

I. Plačilo za delo Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 - popr., 47/15 - ZZSDT, 33/16 PZ-F, 52/16, 15/17 - odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) kot splošen predpis na področju delovnih razmerij določa vrsto plačil v 126. členu in plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi opredeljuje kot plačo ter morebitne druge vrste plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatkov in plačila za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je Ie-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki ga neposredno zavezuje. Bistveni temelj urejanja plač za različne ravni zahtevnosti dela torej predstavljajo kolektivne pogodbe, sklenjene na različnih ravneh, ki so predmet svobodnih pogajanj med predstavniki delavcev in delodajalcev, ki avtonomno odločajo tudi o višinah izhodiščnih oziroma osnovnih plač za različne ravni zahtevnosti dela.

Višina minimalne plače se na ravni države določa z Zakonom o minimalni plači (Uradni list RS, št. 13/10 in 92/15, v nadaljevanju ZMinP). Določeno višino, ki se usklajuje enkrat letno in od 1.1.2018 dalje znaša 842,79 eurov, morajo spoštovati vsi delodajalci pri plačilu delavcev za njihovo opravljeno delo. V primeru krajšega delovnega časa od polnega delavcu pripada najmanj sorazmerni del minimalne plače. Upoštevaje določbe ZMinP so iz obsega minimalne plače izključeni vsi dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa; to pa so dodatki za nadurno delo, nočno delo, delo v nedeljo in delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Poleg tega v minimalno plačo tudi ni mogoče vštevati povračil stroškov, ki jih delodajalec mora izplačati delavcu (npr. povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela, stroškov na službenem potovanju), in tudi ne drugih prejemkov iz delovnega razmerja (npr. regres za letni dopust, odpravnine, jubilejne nagrade).

II. Nočno delo V zvezi z delom predloga, ki se nanaša na možnost zavrnitve nočnega dela, pojasnjujemo, da je določanje delovnega časa organizacijska in poslovna odločitev delodajalca glede na naravo dela, tehnologijo, organizacijo dela in potrebe po zagotavljanju in opravljanju določenih storitev, delodajalec pa mora pri tem upoštevati minimalne zahteve in omejitve, ki jih glede organizacije delovnega časa, trajanja dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega delovnega časa, letnega dopusta ter glede nočnega in izmenskega dela določa ZDR-1. Delavec delo opravlja v delovnem času, kot je razporejen v skladu s pravili, ki so izrecno določena v pogodbi o zaposlitvi oziroma so določena v zakonu ali kolektivnih pogodbah in se pogodbeni stranki nanje sklicujeta.

Kot nočno delo se šteje delo v času med 23. in 6. uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in 7. uro naslednjega dne. V tem primeru se kot nočno delo šteje bodisi osem ur med 22. in 6. uro ali med 23. in 7. uro. Delodajalec se mora pred uvedbo nočnega dela, če se nočno delo redno opravlja z nočnimi delavci, pa najmanj enkrat letno posvetovati s sindikati pri delodajalcu o vprašanjih, povezanih z nočnim delom. Na zahtevo inšpekcije za delo mora delodajalec le-tej posredovati določene podatke o nočnem delu delavcev. Če delo, organizirano v izmenah, vključuje tudi nočno izmeno, sme delavec ene izmene delati ponoči najdlje en teden, več pa le, če pisno soglaša. ZDR-1 določenim kategorijam delavcem v zvezi z nočnim delom nudi posebno varstvo. Delodajalec namreč nočnega dela ne sme odrediti delavcem, ki še niso dopolnili 18 let in delavkam v času nosečnosti in še eno leto po porodu oziroma ves čas, ko dojijo otroka, če iz ocene tveganja zaradi takega dela izhaja nevarnost zanjo ali otroka, le s soglasjem pa starejšim delavcem, delavcem, ki negujejo otroka, starega do treh let in delavcem, ki živijo sami z otrokom, mlajšim od sedem let ali hudo bolnim otrokom oziroma otrokom, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Delodajalec tudi ne sme razporediti na nočno delo delavca, ki nima urejenega prevoza na delo in iz dela.

Iz zgoraj navedenega sledi, da določene kategorije oseb že na podlagi obstoječe splošne delovnopravne zakonodaje uživajo posebno varstvo in lahko zavrnejo nočno delo.

lII. Brezposelnost in možnost drugačne obravnave V zvezi z navedenim pa zgolj dejstvo, da gre za brezposelno osebo, ne predstavlja okoliščine, ki bi upravičila možnost njene drugačne obravnave, t.j. možnost zavrnitve ponujenega dela zaradi prenizke plače ali nočnega dela.

V skladu z določbami Zakona o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, 40/12 - ZUJF, 21/13, 63/13, 100/13, 32/14 - ZPDZC-1, 47/15 - ZZSDT in 55/17) je obveznost brezposelne osebe med drugim tudi v tem, da je pripravljena Sprejeti ustrezno oziroma primerno zaposlitev, ki ji jo ponudi zavod ali drug izvajalec storitve posredovanja zaposlitve.

Na podlagi 12. člena ZUTD je ustrezna zaposlitev po tem zakonu zaposlitev:

• za nedoločen ali določen čas s polnim delovnim časom oziroma krajšim delovnim časom od polnega po zakonu, ki ureja delovna razmerja ali v skladu z odločbo o ugotovljeni invalidnosti,
• na delovnem mestu, ki ni oddaljeno več kot tri ure vožnje z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja osebe do delovnega mesta in nazaj,
• ki ustreza vrsti in ravni dokončane izobrazbe osebe, če je iskalec prve zaposlitve oziroma ponovno išče zaposlitev po prekinitvi zaposlitve za najmanj dve leti ali ki ustreza vrsti in ravni zahtevane izobrazbe za opravljanje dela na delovnem mestu, ki ga je oseba opravljala večino časa v zadnjih 12 mesecih pred nastankom brezposelnosti,
• in se določi z zaposlitvenimi cilji v zaposlitvenem načrtu, pri določanju katerih se upoštevajo še delovne izkušnje, dodatna znanja in zmožnosti osebe in možnosti na trgu dela.

13. člen ZUTD nadalje določa, da je primerna zaposlitev po tem zakonu zaposlitev:

• za nedoločen ali določen čas z najmanj polovičnim delovnim časom,
• na delovnem mestu, ki ni oddaljeno več kot tri ure vožnje z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja osebe do delovnega mesta in nazaj,
• ki ustreza vrsti in največ eno raven nižji izobrazbi osebe glede na ustrezno zaposlitev,
• in se določi z zaposlitvenimi cilji v zaposlitvenem načrtu najkasneje v štirih mesecih od vpisa v evidenco brezposelnih oseb.

V kolikor je torej brezposelni osebi s strani zavoda ponujena ustrezna ali primerna zaposlitev, kot je opisana zgoraj, jo je oseba dolžna sprejeti, razen v primeru, če zavodu izkaže obstoj katerega izmed opravičljivih razlogov za opustitev obveznosti aktivnega iskanja zaposlitve, ki so določeni v 44. členu Pravilnika o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah (Uradni list RS, št. 106/10, 10/14 in 98/15), a s pogoji opravljanja dela niso povezani.

Ugotovimo torej lahko, da mora biti vsem delavcem, torej tudi tistim, ki se zaposlijo preko posredovanja Zavoda za zaposlovanje, zagotovljena najmanj minimalna plača. Enako velja za navedene delavce tudi v zvezi z varstvom, ki se nanaša na nočno delo. Glede na dejstvo, da je torej iskalcem zaposlitve, potem ko sklenejo delovno razmerje, zagotovljena enaka obravnava kot že zaposlenim delavcem, predlog ni sprejemljiv in ni primeren za nadaljnjo obravnavo.