11. 7. 2024
Odziv Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport
Uvodoma pojasnjujemo, da je v slovenskem pravnem redu temeljni sistemski zakon na področju prava družb Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, t. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 – ZPosS, 158/20 – ZIntPK-C, 18/21, 18/23 – ZDU-1O in 75/23; v nadaljnjem besedilu ZGD-1), ki ureja statusna vprašanja pri njihovem ustanavljanju in poslovanju.
V skladu z ZGD-1 je gospodarska družba pravna oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost z namenom pridobivanja dobička. Pri delniški družbi (d.d.), kjer je osnovni kapital razdeljen na delnice, lastniki delnic oziroma delničarji uresničujejo svoje pravice pri zadevah družbe na skupščini, če ZGD-1 ne določa drugače. Že navadna ali redna delnica daje njegovemu imetniku pravico do udeležbe pri upravljanju družbe, pravico do dela dobička (dividenda), in pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe (176. člen ZGD-1). Udeležba na dobičku oziroma dividenda je temeljna korporacijska pravica imetnika lastniškega deleža, o kateri odloča skupščina. To pa ne velja le za delničarje delniške družbe, temveč tudi za družbenike družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o), saj ZGD-1 v 522. členu določa smiselno uporabo (nekaterih) določb o d.d. tudi za d.o.o.. Oboji imajo namreč pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci in se deli sorazmerno z višino poslovnih deležev, če družbena pogodba oziroma statut ne določa drugače.
V obeh oblikah družb se ščitijo interesi manjšinskih delničarjev oziroma družbenikov pred večinskimi delničarji oziroma družbeniki, ki lahko vedno znova preglasujejo manjšino, saj pri uporabi bilančnega dobička pri obeh trčita interes varstva družbe na eni strani in interesi delničarjev oziroma družbenikov na drugi strani. Manjšinskim delničarjem oziroma družbenikom tako ZGD-1 omogoča posebno varstvo z možnostjo vložitve izpodbojne tožbe, določene v 399. členu ZGD-1, skladno s katero se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala. Skupščina lahko odloči drugače le, če je to po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Gre za institut varstva manjšinskih delničarjev, ki jim omogoča izplačilo dobička tudi v primeru, ko bi večina temu nasprotovala.
O uporabi bilančnega dobička torej odloča skupščina na predlog organov vodenja ali nadzora, pri čemer so pravila o uporabi čistega dobička in bilančnega dobička z ZGD-1 natančno določena. V 230. členu ZGD-1 so določeni nameni in vrstni red uporabe čistega dobička, na podlagi katerega lahko organi vodenja in nadzora po pooblastilu statuta, iz zneska čistega dobička, ki ostane po uporabi za določene namene (gl. prvi odstavek 230. člena ZGD-1), oblikujejo druge rezerve do določene višine zneska čistega dobička. Prav tako se lahko skupščina ob sprejetju letnega poročila odloči, da se iz zneska čistega dobička, ki ostane po uporabi dobička za določene namene, oblikujejo druge rezerve iz dobička, vendar za ta namen ne sme uporabiti več kot polovico čistega dobička. O uporabi bilančnega dobička odloča skupščina, ki se lahko odloči, da se poleg oblikovanja predhodno omenjenih rezerv, odvede dodatni znesek za druge namene (na primer za izplačila delavcem ali članom poslovodstva), če to omogoča statut družbe. Iz sedmega odstavka 230. člena izhaja, da imajo delničarji pravico do deleža v bilančnem dobičku, razen če je skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička v skladu z zakonom ali statutom odločila, da se bilančni dobiček uporabi za predhodno omenjene namene (druge rezerve in drugi nameni) ali da se bilančni dobiček ne razdeli delničarjem (preneseni dobiček, ki se nanaša na del bilančnega dobička, o uporabi katerega bo odločeno v naslednjih poslovnih letih).
Od pravice do udeležbe pri dobičku oziroma dividende, ki je osnovna korporacijska pravica imetnika lastniškega deleža, kot je pojasnjeno zgoraj, pa ZGD-1 ločuje pravico do izplačila dividende, ki je samostojna obligacijsko premoženjska pravica. Razlikovanje pomeni, da oseba samo zato, ker je delničar, do družbe še nima zahtevka, da mu ta izplača dobiček oziroma dividendo, kljub temu da družba v poslovnem letu izkaže čisti dobiček. Podlaga za takšen zahtevek je sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička za namen izplačila v obliki dividende. S sprejetjem le-tega se iz korporacijskega upravičenja do dela dobička izloči samostojna obligacijsko premoženjska pravica oziroma nastane terjatev delničarja ali družbenika do družbe za izplačilo dobička oziroma dividende.
Glede na vse navedeno menimo, da so pravila uporabe in nameni uporabe čistega dobička in bilančnega dobička družbe v ZGD-1 jasno določena. Prav tako je jasno opredeljeno, da ima imetnik delnice ali deleža pravico na udeležbi pri dobičku, kar je njegova osnovna korporacijska pravica in bi z omejitvami, kot je predlagana, pretirano posegli v pravico, ki je zakonsko ter prav tako ustavno varovana v okviru pravice do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS).
Ustava Republike Slovenije v 34. členu določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Pomen človekovega dostojanstva je izpostavljen tudi v preambulah mednarodnopravnih listin kot so Ustanovna listina Združenih narodov, Splošna deklaracija človekovih pravic in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Evropski parlament, Svet in Komisija so 17. 11. 2017 razglasili besedilo evropskega stebra socialnih pravic, ki določa, da imajo delavci pravico do poštenih plač, ki zagotavljajo dostojen življenjski standard. Tudi Evropska socialna listina v I. delu določa, da države pogodbenice sprejemajo za cilj svoje politike, da si z vsemi ustreznimi državnimi in mednarodnimi sredstvi prizadevajo za ustvarjanje razmer, v katerih je mogoče učinkovito uresničevati pravico in načelo, da imajo vsi delavci pravico do pravičnega plačila, ki njim in njihovim družinam zagotavlja dostojen življenjski standard. Direktiva (EU) 2022/2041 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji izpostavlja, da se minimalne plače štejejo za ustrezne, če so poštene glede na porazdelitev plač v zadevni državi članici in če delavcem na podlagi delovnega razmerja za polni delovni čas zagotavljajo dostojen življenjski standard. Ustreznost zakonsko določenih minimalnih plač se določi in oceni v vsaki državi članici posebej glede na nacionalne socialno-ekonomske razmere, med katerimi so rast zaposlovanja, konkurenčnost ter regionalni in sektorski razvoj. Pravico do minimalne plače, njeno višino in način njenega določanja in objave v Republiki Sloveniji ureja Zakon o minimalni plači (Uradni list RS, št. 13/10, 92/15 in 83/18). Ta določa, da ima delavka oziroma delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače.
Glede na vse navedeno menimo, da sta področji izplačevanja dividend in določitve minimalne plače primerno urejeni, saj se z veljavno zakonodajo uresničuje ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo v odnosu s preostalimi človekovimi pravicami in svoboščinami, med katere spada tudi pravica do osebnega dostojanstva in varnosti.