ukinitev monopola Slovenskih železnic za mestni in primestni javni potniški promet in predlog za raz
Ljubljana in tudi druga slovenska mesta so dobesedno prepredena z železniškimi javnimi in tudi industrijskimi tiri. Kljub temu javni železniški promet po njih poteka izjemno redko in neenakomerno, čeprav bi prevoz po njih lahko odpravil marsikateri prometni zamašek in omogočil hitro premikanje z enega konca mesta na drugega. Pot z enega konca Ljubljane na drugi, ki je dolga okrog 10km, traja tudi po eno uro, saj so zastoji, ki prizadenejo tako avtomobilski kot avtobusni promet, postali neznosni. Z enega konca Pariza ali Dunaja ali Budimpešte na drugega, kjer so razdalje tudi do 50 km, potovanje traja približno enako dolgo ali celo manj. Gibanje po Ljubljani je postalo neverjetno počasno, najsi bo z avtom, taksijem ali avtobusom. Še najhitreje se pride s kolesom, vendar je treba upoštevati, da niso vsi sposobni prekolesariti 20 km na dan, poleg tega je za večino potnikov čas od novembra do začetka aprila premrzel za to obliko prevoza. Problem je tudi to, da se kolesa za izpososojo zjutraj nakopičijo v centru mesta, zvečer pa v perifernih četrtih, tako da si jih marsikdaj ni mogoče izposoditi. Pešačenje je sicer za rekreacijo odlično, ni pa realna alternativa, če ima nekdo v enem popoldnevu en opravek v Šentvidu in drugega na Rudniku.
V Ljubljani imamo ob vseh vpadnicah javne železniške proge in (razen primorske proge, kjer manjka postajališče Dolgi most) tudi postajališča na cca. 5 km, ki so relativno dobro pokrita z možnostjo prestopa na mestni avtobus. Problem je, da po teh progah primestni (ki so hkrati tudi mestni) vlaki vozijo enkrat na uro, v dopoldanskem času pa enkrat na dve uri. To je seveda absolutno premalo za to, da bi potniki to možnost prevoza jemali kot resno alternativo drugim oblikam. Poleg tega tudi prodaja vozovnic poteka v času digitalne revolucije bolj ali manj enako kot v času Avstro-Ogrske in samo to vzame približno toliko časa kot nakup vozovnice do Dunaja, kar je seveda za mestni prevoz absolutno preveč.
Vzpostaviti bi bilo treba:
(pri)mestno linijo št. 1 na 20 minut na relaciji Kranj-vmesne postaje-Medno-Vižmarje-Stegne-Litostroj-Ljubljana-Polje-Zalog-vmesne postaje-Litija,
(pri)mestno linijo št. 2 na relaciji Kamnik Graben-vmesne postaje-Črnuče-Ježica-Brinje-Ljubljana-Vodmat-Rakovnik-vmesne postaje-Grosuplje,
in (pri)mestno progo št. 3 na relaciji BTC-Ljubljana-Tivoli-Dolgi most-Brezovica-vmesne postaje-Logatec,
ob čemer bi vse tri linije morale pripeljati na glavno železniško postajo Ljubljana in odpeljati z nje ob istem času, tako da bi bili prestopi hitri.
Za potrebe mestnega prometa bi bilo treba kontaktirati tudi lastnike industrijskih tirov, ki vodijo do BTCja, da bi vzpostavili linijo št. 3 do tja. Pred leti je vlak tja sicer vozil, vendar vse skupaj 5-krat na dan in če si šel do BTCja z vlakom, se iz njega z vlakom nisi mogel vrniti. Poleg tega je bil vozni red popolnoma neusklajen z vlaki, ki pripeljejo iz drugih krajev, sploh pa iz ljubljanskih predmestij. Logično so bili vlaki prazni in je projekt klavrno propadel.
Več kot očitno je, da Slovenske železnice nimajo interesa za vzpostavitev teh povezav, saj o njih že desetletja delajo razne študije, od katerih se ne realizira nič. Zdaj obljubljajo realizacijo tovrstnih projektov tja do leta 2025, češ da je vse odvisno od izgranje tivolskega loka in iEmonike. To je še eden izmed izgovorov, kajti iz zgornjega predloga je povsem očitno, da nobena izmed predlaganih linij tivolskega loka ne potrebuje. Poleg tega je na ljubljanski glavni železniški postaji večino dneva zasedenih le nekaj peronov in tudi trditve o doseženih kapacitetah postaje lahko ovrže čisto vsak, ki ga kdaj pa kdaj pot zanese tja. Prava resnica je precej enostavnejša: (pri)mestnega ljubljanskega prometa se Slovenske železnice ne trudijo organizirati zato, ker si zaradi svojega monopolnega položaja to lahko privoščijo.
Zato Vladi predlagam, da za mestni in primestni promet ukine monopol Slovenskih železnic in:
- občinam ponudi možnost, da same vpeljejo mestni in primestni železniški potniški promet prek svojih podjetij, ali
- razpiše koncesije za te povezave.
Problematiko v Mariboru, Celju in drugih mestih poznam nekoliko slabše, glede na zemljevid prog pa menim, da je mogoče najti podobne rešitve s pridobivanjem interesa občin oziroma razpisom koncesij.