22. 11. 2016
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Z vidika veljavne ureditve v splošni delovni zakonodaji pojasnjujemo, da lahko v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F in 52/16, v nadaljevanju ZDR-1) delavec sklene pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega (65. člen). Delavcu, ki dela krajši delovni čas, pripadajo vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavcu, ki dela polni delovni čas, uveljavlja pa jih sorazmerno času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Drugače je le v primeru tistih pravic, ki jih zakon za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom posebej ureja. Sorazmernost pri uveljavljanju pravic se nanaša predvsem na plačo, na regres za letni dopust, in druge t.i. deljive pravice, pa tudi na upoštevanje delovne dobe pri obračunu dodatka za delovno dobo oziroma jubilejno nagrado. Navedena zaposlitev je izraz pogodbene volje obeh strank. Pri spremembi delovnega razmerja s polnim delovnim časom v delovno razmerje s krajšim delovnim časom gre za spremembo enih bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi. Stranki jo lahko spremenita s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi. Ob tem pa bi glede na izpostavljeno problematiko želeli opozoriti še na tretji odstavek 148. člena ZDR-1, ki določa možnost, da delavec, pri katerem se v času trajanja delovnega razmerja pojavi potreba po drugačni razporeditvi delovnega časa, ki bi omogočila oziroma olajšala usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, predlaga drugačno razporeditev delovnega časa od uveljavljene. Delodajalec je dolžan delavčev predlog preučiti in pisno utemeljiti svojo odločitev.
Drugače pa je, če delavec dela s krajšim delovnim časom v skladu s posebnimi predpisi - predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. V tem primeru je treba izhajati iz 67. člena ZDR-1, ki določa, da ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s posebnimi predpisi, pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas, podrobneje pa jih urejajo ti posebni predpisi. V primeru, ko delavec v skladu s posebnimi predpisi uveljavlja pravico do dela s krajšim delovnim časom, gre za pravico, ki temelji neposredno na zakonu, zato je delodajalec dolžan ponuditi delavcu aneks k obstoječi pogodbi o zaposlitvi, v katerem se določi začasna pravica dela s krajšim delovnim časom in obseg krajšega delovnega časa ter dogovori razporeditev opravljanja tako določene krajše delovne obveznosti delavca. Na teh pravnih podlagah je torej delo s krajšim delovnim časom zakonsko zagotovljena pravica delavca, ki jo je treba ustrezno upoštevati tudi pri ureditvi delovnopravnega statusa delavca oziroma v pogodbenem razmerju med delavcem in delodajalcem.
Ugotovimo torej lahko, da ZDR-1 daje pravno podlago za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, če se stranki o tem dogovorita (65. člen ZDR-1).