Samo še Slovenija pozna nujni delež v dedovanju in nobena druga država. Z nujnim deležem je omejeno razpolaganje zapustnika kar ni prav in je prav da se v celoti spoštuje in upošteva zapustnikova volja in pri tem ne sme biti omejen. Čas je da se institut nujnega deleža ukine in se ga črta iz zakona o dedovanju.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za pravosodje
Ustava Republike Slovenije (Ustava) v 33. členu zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja, v 67. členu pa določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine, in sicer tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, ter, da zakon določa način in pogoje dedovanja. Način in pogoje dedovanja ureja Zakonu o dedovanju (ZD). Krog nujnih dedičev, nujni delež in razpoložljivi del ter pravico do nujnega deleža zakon ureja členih od 25 do 27. Nujni dediči so pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje, so nujni dediči tudi dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika. Vse naštete osebe so nujni dediči, če so po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati. Nujni dediči imajo pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati – nujni delež. Nujni delež potomcev, posvojenca in njihovih potomcev ter zakonca znaša polovico, nujni delež drugih dedičev pa tretjino tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu. Z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji (razpoložljivi del). Nujnemu dediču gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko tudi določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. V 28. členu ZD je določen način, po katerem se ugotovi vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež. V 42. členu pa ZD določa še vzroke, zaradi katerih lahko oporočitelj razdedini dediča, ki ima pravico do nujnega deleža (1) če se je huje pregrešil nad zapustnikom s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti, 2) če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper oporočitelja ali njegovega zakonca, otroka, posvojenca ali starše ali 3) če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju). Poleg tega lahko v skladu s 45. členom ZD oporočitelj nujni delež svojega potomca ali posvojenca v celoti ali deloma odvzame v korist potomcev tega nujnega dediča. Pogoj za veljavnost takega odvzema pa je, da ima tisti, ki mu je vzet nujni delež, ob uvedbi dedovanja mladoletnega otroka ali mladoletnega vnuka od prej umrlega otroka, ali da ima polnoletnega otroka ali polnoletnega vnuka od prej umrlega otroka, ki je pridobitno nesposoben.
Institut nujnega dedovanja posega v zapustnikovo pravico, da prosto razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti kot tudi med živimi, hkrati pa pomeni kompromis med (neomejeno) svobodo testiranja in dedovanjem zapustnikovih svojcev. Zakonska ureditev nujnega deleža zagotavlja po eni strani bližnjim svojcem zapustnika določeno udeležbo na premoženju zapustnika, po drugi strani pa omogoča zapustniku prostor za uresničevanje svobode pri sestavi oporoke. Zato je zakonska ureditev nujnega dedovanja v skladu s 33. členom Ustave. To pa ne pomeni, da bi zakonodajalec nujnega dedovanja ne mogel urediti drugače, na način, ki bi dajal manjši poudarek nujnim dedičem in tako manj omejeval zapustnikovo svobodno voljo, da prosto razpolaga s svojim premoženjem.
Institut nujnega dedovanja pozna večina evropskih držav, izjema je le Anglija, ki je edina evropska država, v kateri je dosledno uveljavljena svoboda oporočnega razpolaganja. V večini evropskih držav, ki imajo uzakonjeno nujno dedovanje, je krog nujnih dedičev ožji kot v Sloveniji. Ureditve sledijo stališču, po katerem je smisel nujnega dedovanja zagotoviti preživljanje družinskih članov, torej je pravica do nujnega deleža vezana na nezmožnost preživljanja tistih zapustnikovih svojcev, ki so bili v času njegovega življenja od njega finančno odvisni. Torej je obstoj nujnega deleža mogoče upravičiti predvsem ob pogoju, da se z njim zagotavlja življenjska eksistenca zapustnikovih svojcev. Ta pogoj omejuje zapustnikovo svobodo testiranja v najmanjši možni meri, saj ima tako pravica do nujnega deleža funkcijo pravice do preživljanja. Danes je povprečna starost zapustnika višja in zato ob smrti zapustniki praviloma ne zapuščajo mladoletnih otrok, ampak so njihovi dediči otroci, ki so si že ustvarili eksistenco. Zato ti dediči praviloma ne potrebujejo preživljanja, ampak ga potrebujejo morda drugi zapustnikovi svojci.
Glede na vse navedeno na Ministrstvu za pravosodje menimo, da bo treba o vprašanjih, povezanih z obstojem oziroma načinom ureditve instituta nujnega dedovanja v slovenskem pravnem redu, opraviti široko strokovno razpravo in morebitno spremenjeno ureditev vključiti v naslednjo novelo ZD oziroma v nov zakon, ki bo namesto veljavnega ZD urejal dedovanje.