28. 6. 2016
Odziv Ministrstva za pravosodje
Zaračunavanje odvetniških storitev v Republiki Sloveniji ureja Odvetniška tarifa, ki je začela veljati 10. 1. 2015. Zakon o odvetništvu (ZOdv) v 19. členu določa, da Odvetniško tarifo sprejema Odvetniška zbornica Slovenije po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje. S tem je zadoščeno ustavni določbi, ki določa, da je odvetništvo samostojna in neodvisna služba, hkrati pa je s presojo o podaji soglasja vlade varovan javni interes.
Odvetniki so upravičeni do plačila odvetniške storitve in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po Odvetniški tarifi, ki določa, da so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV, kadar je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji.
V veljavni Odvetniški tarifi je vrednost vsake posamezne odvetniške storitve določena s številom točk, vrednost točke pa znaša 0,459 EUR. Na Ministrstvu za pravosodje ocenjujemo, da vrednost točke 0,459 EUR predstavlja pomemben pogajalski dosežek predstavnikov ministrstva v delovni skupini za oblikovanje nove Odvetniške tarife, saj je bila enaka vrednost točke v veljavi že med letoma 2003 in 2009 in v letu 2014 ni prišlo do njenega povišanja. Še več, vse od sprejema nove Odvetniške tarife je Odvetniška zbornica Slovenije ministrstvu že večkrat predložila v soglasje predlog za povišanje vrednosti točke, vendar soglasje za povišanje še ni bilo dano.
Do višjega plačila za svoje delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, je odvetnik upravičen le v primeru pisnega dogovora s stranko (drugi odstavek 17. člena ZOdv in 15. člen Odvetniške tarife).
Stranka, ki meni da je odvetnik pri svojem delu kršil svoje dolžnosti, se lahko obrne na disciplinskega tožilca, ki deluje pri Odvetniški zbornici Slovenije. Ta pa zoper odvetnika lahko zahteva uvedbo disciplinskega postopka v konkretnem primeru.
Podobno kot velja za odvetniške storitve tudi notarji zaračunavajo notarske storitve po vnaprej določeni tarifi s to razliko, da Notarsko tarifo določi minister, pristojen za pravosodje (107. člen Zakona o notariatu). Ker notariat predstavlja javno službo v okviru pravosodnega sistema, katere delovno področje in pooblastila določa zakon, določanje notarske tarife ni in ne more biti v izključni pristojnosti Notarske zbornice Slovenije.
Po veljavni Notarski tarifi se pristojbine za notarsko storitev odmerijo:
- po vrednosti predmeta,
- po strokovni zahtevnosti oziroma zapletenosti zadeve,
- po strokovnem znanju s področja drugih strok,
- po porabljenem času in
- v stalnem znesku.
Notarska tarifa je določena po principu sorazmernosti (višanje pristojbin glede na pogodbeno vrednost), saj je na to vezana (večja) odgovornost notarja. Notar je namreč po drugem odstavkom 6. člena Zakona o notariatu (ZN) strankam neposredno in osebno odgovoren za povzročeno škodo v okviru opravljanja notariata (napake pri delu) in je odgovoren s svojim celotnim premoženjem. Da notar zmore morebitne odškodninske zahtevke tudi izpolniti, mora skleniti zavarovalno pogodbo za škodo, za katero je odgovoren strankam po obligacijskih predpisih, pri čemer določi najnižjo zavarovalno vsoto minister, pristojen za pravosodje (14. člen ZN).
Z zadnjo spremembo Notarske tarife v decembru leta 2012 so se nekatere notarske pristojbine znižale tudi od 10 do 50 odstotkov. Na ta način so tudi notarji, kot nosilci javnih pooblastil, v času gospodarske in finančne krize, prispevali k izboljšanju finančnega stanja državljanov ter jim tako omogočili večjo dostopnost do notarskih storitev. Poleg navedenega se je natančneje določilo oziroma vzpostavilo sorazmerje med obsegom vloženega strokovnega dela in časa, ki ga notar porabi za notarsko storitev ter ceno za omenjeno storitev in določilo obvezno izjemno znižanje pristojbine na prošnjo fizične osebe, ki je v hudi premoženjski stiski.
Neposredni nadzor nad opravljanjem notariata in zaračunavanjem notarskih storitev poleg Notarske zbornice Slovenije opravlja tudi ministrstvo, pristojno za pravosodje, ki ob ugotovljeni nepravilnosti lahko predlaga uvedbo disciplinskega postopka zoper notarja, notarskega pomočnika ali notarskega pripravnika. Tako je npr. posebna komisija ministrstva, pristojnega za pravosodje v letu 2010 opravila 7 nadzorov, v letu 2011 18 nadzorov, v letu 2012 21 nadzorov, v letu 2013 19, v letu 2014 22 in leta 2015 20 nadzorov nad zakonitostjo opravljanja notariata. Notarji, notarski pomočnik in notarski pripravnik so disciplinsko odgovorni, če pri poslovanju kršijo določbe ZN oziroma drugih predpisov ali če s katerimkoli svojim ravnanjem krnijo ugled ali verodostojnost notariata.
Glede na veljavno ureditev ocenjujemo, da je način (metodologija) vrednotenja in obračunavanja notarskih storitev primeren, saj je določen premišljeno po načelu sorazmernosti in pravičnosti ter pod nadzorom države, s čimer se preprečuje kakršnokoli samovoljno določanje in zaračunavanje notarskih pristojbin. Enako ocenjujemo tudi za višino odvetniške točke, saj k predlaganim dvigom vrednosti točke ni bilo dano soglasje.
Zanima me, kakšna pravila prostega trga so to, da odvetniška zbornica določa tarifo??
Nekoč je bilo pravilo, da je dober odvetnik zaslužil okrog 3.000 € neto mesečno (se pravi okrog 5 - 6 tisoč € bruto). Danes ti zneski letijo v nebo.
Z ukinjanjem pravnih služb se je začela zlata doba. Cene so poletele v nebo. Najbolje je zastopati občine, javne institucije itd.
Imamo toliko diplomantov pravnih fakultet, da jih odvetniki jemljejo kot pripravnike v službo namesto tajnic. Ob solidnem znanju strojepisja (10 prstnega slepega tipkanja) so uporabni takoj medtem ko je administratorka s 5. stopnjo (srednjo administrativno) dejansko uporabna šele nekako po 5-tih letih. Se pravi, da sama ureja, piše, pripravlja enostavnejše zadeve.
Predlog podpiram. Stroški so previsoki, BPP zelo omejena, marsikdo si postopka ne more privoščiti, tudi če bi postopek zanj bil nujen.
To, da je preveč sodnih zaostankov, pa je kriv sistem, saj moraš za vsako malenkost, če se hočeš izboriti za svoj prav, tudi za bagatelne stvari, vlagati tožbe, namesto da bi v ta namen obstajal poseben organ, ki bi te stvari reševal hitro, učinkovito in poceni. Če mi kemična čistilnica uniči jakno in ponudi mizerno odškodnino, bi morala vložiti tožbo. Resničen primer. Seveda je nisem.
Ves sistem je naravnan v to, da je čim več institucij pristojnih za čim manj stvari, da je pogosto edina pot tožba, in to je narobe. Posledično je tkao na sodiščih veliko število zadev, za zaostanke je kriv tudi preveč zapleten procesni postopek, dopuščalo pa se je tudi, da je vsak pravnik, ki ni uspel drugje, lahko postal odvetnik.
Stvar je torej večplastna in bi jo tako bilo tudi potrebno reševati. Naj bo znižanje stroškov vsaj en korak v to smer, a nikakor naj ne bo prvi.
Veliko držav po svetu ima posebne postopke ali celo posebna sodišča za majhne zahtevke (t.i. small claims court). Tam se manjši spori rešujejo po hitrm postopku, praviloma brez odvetnikov, in posledično z minimalnimi stroški.
Le upamo lahko, da bi nekaj takšnega uvedli tudi pri nas.
Tinka123, brcnila si v temo! Zaostanki niso nastali zaradi tega. ker je bilo veliko(preveč) postopkov! Sodni zaostanki so nastali zaradi totalno zblojeno napisane zakonodaje, zaradi totalno lagodnega (ne)dela sodnega osebja in koneckoncev zaradi totalne skorumpiranosti pravo(prej pravilno krivo)sodja. In pokvarjeni krivosodniki so najboljšo rešitev, za odpravo zaostankov našli v tem, da so nabili stroške do nezavesti. Kdo si lahko privošči takso, odvetnika itd, v recimo, sojenju zaradi prekrška? NIhče! Zato prekrškov praktično ni več na sodiščih! Da ni tako? Malo si poglejte po sodiščih postopke v kazenskih zadevah. Z vseh manjših okrajnih sodišč (velikosti Domžale, Litija, Zagorje, Kamnik...) so praktično izginili! Kot da v tej državi sedaj čez noč živijo sami poštenjaki!
Po eni strani je to dobro, da so storitve čim dražje, kajti cenejše kot bi bile, več bi bilo postopkov in več pravdanj, s tem pa tudi zaostankov na sodiščih. Kar ni dobro ne za duha ljudi ne za sodišče, v končni fazi ne za odvetnike in notarje. Po drugi strani je res, da si marsikdo ne more privoščiti nujnega postopka za razrešitev svojih težav, ker denimo za malenkost presega upravičenost za BPP ali pa je lastnik kakšne nepremičnine, v kateri ne živi, denarja, da bi sam financiral postopek, pa nima.