17. 5. 2016
Odziv Ministrstva za javno upravo
Pri urejanju javnega naročanja in z njim povezanega pravnega varstva mora Slovenija kot članica EU slediti zakonodaji EU. Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, Uradni list RS, št. 43/11, 60/11 – ZTP-D, 63/13 in 90/14 – ZDU-1I; v nadaljnjem besedilu: ZPVPJN) sledi zakonodaji EU, ki določa, da morajo biti revizijski postopki na voljo "vsaj za vsako osebo, ki ima ali je imela interes za pridobitev določenega javnega naročila in ki je bila ali bi lahko bila oškodovana zaradi domnevne kršitve".
ZPVPJN vsebuje mehanizme za učinkovito in hitro odločanje v revizijskih postopkih. Eden od teh mehanizmov so zagotovo roki za uveljavljanje pravnega varstva, ki so primerljivi z roki v ostalih državah članicah EU, hkrati pa ZPVPJN določa tudi kratke roke za ravnanja naročnika ter Državno revizijsko komisijo za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: DKOM) v predrevizijskem in revizijskem postopku. Da bi bilo javno naročanje čim bolj učinkovito ZPVPJN določa tudi prekluzivni rok za zahtevke za revizijo zoper razpisno dokumentacijo za oddajo javnega naročila. Tovrstni zahtevek za revizijo je mogoče vložiti le do roka za prejem ponudb, po tem roku pa praviloma morebitnih nepravilnosti v razpisni dokumentaciji ni več mogoče izpodbijati.
ZPVPJN določa tudi avtomatično nadaljevanje pravnega varstva pred DKOM, brez izrecnega izjasnjevanja vlagatelja zahtevka za revizijo, ali želi nadaljevati postopek pravnega varstva. Vlagatelj pa lahko svoj zahtevek za revizijo kadar koli umakne.
V skladu s 16. členom ZPVPJN ni možno ponovno vložiti zahtevka za revizijo zaradi iste kršitve. Če je vlagatelj v postopku oddaje javnega naročila že vložil zahtevek za revizijo in je bilo o njem že odločeno ali ga je umaknil, vlagatelj v morebitnih pozneje vloženih zahtevkih v istem postopku oddaje javnega naročila ne more več navajati istih kršitev ali drugih kršitev iz te faze postopka oddaje javnega naročila, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane že ob vložitvi prvega zahtevka, razen če naročnik ni upošteval odločitve DKOM ali če ponavlja isto kršitev.
Največji učinek na skrajšanje postopkov pravnega varstva, s tem pa tudi na skrajšanje postopkov javnega naročanja, pa v praksi že ima določba ZPVPJN, na podlagi katere je mogoče zahtevek za revizijo vložiti zgolj zoper bistvene nepravilnosti v postopku javnega naročanja. Namen pravnega varstva namreč ni zagotoviti, da bi naročnik odpravil vse morebitne napake v postopku javnega naročanja, temveč da naročnik odpravi tiste napake, ki vplivajo na ponudnikove možnosti za pridobitev javnega naročila.
ZPVPJN pa nalaga vlagateljem zahtevkov tudi obvezno plačilo takse, ki je predpogoj za obravnavo zahtevka. Takse določa 71. člen ZPVPJN in znašajo od 1.500 do 7.000 EUR, kadar se zahtevek za revizijo nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, v ostalih primerih znaša taksa dva odstotka od cene najugodnejše popolne ponudbe (z DDV) za sklop ali javno naročilo, vendar ne manj kot 500 eurov in ne več kot 25.000 eurov.
Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj naročniku in izbranemu ponudniku povrniti stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, kar v skladu z 71. členom ZPVPJ predstavlja vse izdatke, vključno s stroški dela, ki nastanejo med predrevizijskim, revizijskim in pritožbenim postopkom ali zaradi teh postopkov, pri čemer pa tudi ne dobi vrnjene plačane takse.
Določbe 21. člena ZPVPJN pa nalagajo naročniku in DKOM, da si morata prizadevati, da se predrevizijski in revizijski postopek izvede brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter da se onemogoči vsaka zloraba pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Če stranke postopka, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim DKOM lahko izreče denarno kazen do 1.300 EUR.
Predlog predlagatelja je torej že ustrezno upoštevan v zakonodaji, ki ureja javno naročanje. Ministrstvo za javno upravo pa si bo tudi v bodoče prizadevalo za izboljšanje ureditve javnih naročil, zlasti za še bolj pregleden, enostavnejši, debirokratiziran in informacijsko podprt sistem javnega naročanja ter večjo konkurenčnost in gospodarnejšo rabo javnih sredstev.
Gledano primerjalno sisteme pravnega varstva v državah članicah EU pa je Slovenija prepoznana kot država z izjemno učinkovitim in hitrim pravnim varstvom, odstotek vloženih zahtevkov za revizijo pa je izjemno nizek, v letu 2015 je DKOM prejela le 338 zahtevkov za revizijo, kar znaša le cca 4% vseh izvedenih postopkov javnih naročil, od katerih pa je le 30% uspešnih. V primerjavi z vsemi izvedenimi postopki javnih naročil v letu 2015 je tako odstotek razveljavljenih postopkov (delno ali v celoti) le slabih 2%.
Boljši način bi bil, da pritožitelj poravna stroške postopka pritožbe, kot se to dogaja na sodiščih.
Če imaš tožbo in izgubiš, plačaš stroške, s tem se zmanjša verjetnost da se dva tožita za brezveze, ker imata preveč časa.
Če to ne bi bilo mogoče, je pravilo 5% investicije precej primerno, da se pritožijo le tisti, ki imajo neko močno dokazno gradivo, da so bile storjene nepravilnosti.
Hm, onemogočiti pritožbe, tako bi bilo na prirejenih in skorumpiranih razpisih velikim še lažje dobiti posel, mali ponudniki pa bi bili še bolj odrinjeni. Predlog je gotovo slaba rešitev. Treba je zagotoviti hitro in učinkovito reševanje pritožb in hitrejši postopek.
Načeloma se strinjam, dodati bi morali osebno odgovornost pripravljalcev in odločujočih pri javnih razpisih, recimo da bi odgovorna oseba ali osebe v primerih dokazane manipulacije kot na primer prirejeni razpisi odgovarjala z lastnim premoženjem.
Namen ZJN ni da ureja pravno varstvo. Za to obstaja drug zakon. In če že limate članek iz časopisov, vidimo, da je največ sistemske korupcije na področju lokalne samouprave alisa občine, k temu dodajm še javne zavode. Zakaj si sami odgovorite? Vsekaor bi bilo bolj potreben kakšen inšpektorat za javna naročila, ki bi lahko izrekel takojšnjo globo, preden se sploh naročilo zaključi. Noben župan ne bi pomislil, na dodelitev naročila svojim frendom, če bi dobil kazen po nekaj tisoč evrov, vedno znova in znova, + kazen za občino.
V razpisih se določi pogoje, tudi za pritožbe. Učinek bi bil boljši, da se predpiše povračilo stroškov za negativen izid obravnave pritožbe in vpliva na poslovni učinek.
Kavcije ob pritožbah imajo nekateri organizatorji športnih prireditev.
Možnost pritožbe je pomembna. Ni smiselno odrekati možnosti pritožbe zato, ker se nekateri po nepotrebnem pritožujejo. V primeru, da ne bi bilo toliko nepoštenosti, potem tudi pritožba ne bi bila potrebna, tako je pa to samo še ena cena, ki jo mnogi pošteni plačujejo zaradi mnogih pokvarjenih.
Sem za, prihaja pa tudi nov zakon ZJN-3, vendar mislim da tega ne odreja. Strinjam se tudi z uporabnikom Danijela B, saj ima sam postopek veliko več zahtev in se nekdo ne bi s tem ukvarjal le, ker ima preveč časa.
Primer pravnega varstva javnega naročanja: www.dkom.si/postopek_pravnega_varstva/opis_postopka/
Deloma se strinjam ,da bi vlada glede pritožba morala urediti nekaj v samem ZJN. Vendar se ne morem strinjati s tem, da nekdo, ki se pritoži plača neko kazen, če kasneje ugotovijo, da npr. ni najguodnejši ponudnik.
Sam postopek pritožbe tudi ni 2 minuti časa in menim, da temu ni ravno tako.
Menim, da bi morali v državi s strani naročnikov urediti določene zadeve.
Primer: www.vecer.com/clanek/201512096165926
»Še vedno so najbolj korupcijsko izpostavljena področja lokalna samouprava, poraba javnih sredstev skozi javna naročila in koncesije, naložbe in upravljanje z državnim premoženjem in seveda tudi privatizacija« je poudaril Vid Doria, generalni sekretar TI Slovenia.