3. 5. 2016
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13 in 78/13- popr. in 47/15 - ZZSDT, v nadaljevanju ZDR-1) v okviru pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v posebnem poglavju ureja tudi plačilo za delo (126. do 142. člen). Iz 126. člena ZDR-1, ki ureja temeljna vprašanja, povezana s plačilom za delo izhaja, da mora delodajalec pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca, pri čemer je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Iz 127. člena pa izhaja, da se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi.
V Republiki Sloveniji se torej plače urejajo s kolektivnimi pogodbami in zakoni. Kolektivne pogodbe so predmet pogajanj med delodajalci oziroma njihovimi predstavniki in sindikati, ki se na različnih ravneh (raven dejavnosti, podjetniška raven) svobodno dogovarjajo tudi o višini najnižjih oziroma osnovnih plač za različne ravni zahtevnosti dela. Upoštevaje načelo svobodnega kolektivnega dogovarjanja, vlada v vsebino kolektivnih pogodb ne sme posegati, razen kadar kot neposredni delodajalec sklepa kolektivne pogodbe s sindikati, predstavniki delavcev zaposlenih v javnem sektorju. Področje plač v javnem sektorju pa v temelju dodatno ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju.
Zakonski plačni minimum izhaja iz Zakona o minimalni plači (Uradni list RS, št. 13/2010 in 92/15, v nadaljevanju ZMinP), ki določa, da je delavec upravičen do minimalne plače za delo opravljeno v polnem delovnem času, v primeru krajšega delovnega časa od polnega pa delavcu pripada sorazmerni del minimalne plače. Iz navedene zakonske ureditve izhaja, da v minimalno plačo sodijo vsi elementi plače, kot jih navaja ZDR-1, torej osnovna plača delavca za določen mesec, del plače za delovno uspešnost in dodatki, ki mu pripadajo, z izjemo dodatkov za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (nadurno delo, nočno delo, delo v nedeljo in delo na praznike in dela proste dneve po zakonu). Poleg tega v minimalno plačo tudi ni možno vštevati povračil stroškov, ki jih je delodajalec dolžan izplačati delavcu (npr. povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela, stroškov na službenem potovanju), kot tudi ne drugih prejemkov iz delovnega razmerja (npr. regres za letni dopust, odpravnine, jubilejne nagrade). Znesek minimalne plače, ki je določen skladno z zakonom in se vsako leto usklajuje najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, predstavlja najnižjo možno mesečno plačo, ki pripada zaposlenemu za polni delovni čas, tudi v primeru, če bi bila njegova plača po kolektivni pogodbi sicer nižja. Ravno to pa je pogost primer, saj kolektivne pogodbe dejavnosti v večini primerov višino izhodiščne oziroma osnovne plače določajo pod zneskom zakonsko določene minimalne plače, in sicer v povprečju osnovne plače po kolektivnih pogodbah dosežejo višino minimalne plače šele v V. tarifnem razredu. Seveda pa so delavci v primeru dela s polnim delovnim časom upravičeni prejemati plačo najmanj v višini minimalne plače, pri čemer morajo biti morebitni dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, povračila stroškov in drugi prejemki iz delovnega razmerja izvzeti iz minimalne plače in torej izplačani nad zneskom minimalne plače.
Ureditev osnovnih plač je v pristojnosti strank kolektivnih pogodb, kjer lahko sodelujoči na strani delodajalcev in delavcev pomembno vplivajo na njihovo konkretno določitev, v vsakem primeru pa mora delodajalec pri končnem obračunu plače posameznim delavcem, upoštevati že izpostavljene določbe ZDR-1 in ZMinP.
V zvezi s podanim predlogom, da bi se v zakonu, ki ureja delovna razmerja določilo, da osnovna plača delavca ne sme biti manjša od zakonsko določene minimalne plače oziroma največ do 5 % pod njo zaradi letnih korekcij minimalne plače, pojasnjujemo, da je bilo že ob pripravi Zakona o minimalni plači s strani ministrstva predlagano, da bi minimalno plačo zakonsko definirali kot najnižji znesek za najenostavnejše delo, ki ne bi vključeval nikakršnih dodatkov. Ker pa je usklajevanje zakona potekalo v zaostrenih gospodarskih razmerah, socialni partnerji ob takratnem občutnem zakonskem dvigu minimalne plače, ki je temeljil na ugotovljeni vrednosti košarice minimalnih življenjskih stroškov, kljub razpravam o novi definiciji minimalne plače, niso dosegli soglasja na tem področju. Soglasje tudi ni bilo doseženo ob večkratnih kasnejših poskusih spreminjanja definicije minimalne plače. Ob navedenem izpostavljamo še v lanskem letu sprejeto dopolnitev Zakona o minimalni plači, sprejeto na pobudo sindikatov z uporabo instituta ljudske iniciative, ki je spremenila definicijo minimalne plače in iz nje, poleg dodatka za nadurno delo, dodatno izvzela dodatke za nočno, nedeljsko in praznično delo. Znano je, da je izpostavljena zakonska sprememba naletela na močno nasprotovanje predstavnikov delodajalcev, pri čemer socialni dialog pri tem vprašanju dejansko ni bil mogoč, kar je v končno fazi privedlo celo do odstopa delodajalskih organizacij od Socialnega sporazuma sklenjenega za obdobje 2015-2016. Vlada je podpirala predlagane spremembe ZMinP, si prizadevala za socialni dialog in obžalovala, da ni prišlo do širšega soglasja med socialnimi partnerji na tem področju oziroma da je sprejem teh zakonskih dopolnil privedel celo do odstopa predstavnikov delodajalcev od sklenjena socialnega sporazuma.
V skladu z dosedanjo prakso, bo vsekakor tudi v bodoče ureditev temeljnih vprašanj s področja delovno pravne zakonodaje predmet usklajevanja med socialnimi partnerji in vlado. Ocenjujemo, da se bo razprava o definiciji minimalne plače med socialnimi partnerji v prihodnosti ponovno odprla, pri čemer si bomo tudi na ministrstvu prizadevali za pravičnejšo in hkrati vzdržno rešitev izpostavljene problematike. Nedvomno pa si bodo tudi partnerji posameznih kolektivnih pogodb še naprej prizadevali tudi področje osnovnih plač dogovoriti na način, ki bo najbolj upošteval možnosti in potrebe delodajalcev in delavcev.
V zvezi z dodatnim predlogom, ki se nanaša na zakonsko določitev razmerja med najvišjo in najnižjo osnovno plačo v podjetjih pojasnjujemo, da bi predlagana rešitev pomenila poseg v zakonsko uveljavljen sistem svobodnega kolektivnega dogovarjanja. Ob tem velja poudariti, da kolektivne pogodbe praviloma niti ne veljajo za člane uprav in druge vodilne delavce v podjetju in je njihovo plačilo za delo dogovorjeno neposredno z lastniki podjetij oziroma njihovimi predstavniki. Zato bi bila po našem mnenju uresničitev posredovanega predloga tudi v nasprotju z načelom tržne ekonomije in bi posegla v pravice lastnikov, da svobodno odločajo o obsegu sredstev, ki jih namenjajo za plačilo za vodenje podjetij. Morebitne omejitve plač vodilnih delavcev so lahko zakonsko predpisane le v primerih, ko je država neposreden lastnik podjetja, kar tudi ureja Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 21/10, 8/11 – ORZPPOGD4 in 23/14 – ZDIJZ-C), ki je v pristojnosti Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.