zmanjšani prispevki za pokojnino za čas kriminalne dejavnosti

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Osnovna funkcija pokojninskih sistemov je zagotavljanje finančne varnosti v starosti ali invalidnosti, ko si posameznik ni več sposoben s svojim delom zagotavljati sredstev za preživetje. Pokojninsko zavarovanje je poleg zdravstvenega zavarovanja najpomembnejše področje sistema socialne varnosti. Že sam pojem pokojninsko in invalidsko zavarovanja pove, da gre za pravice, ki izhajajo iz zavarovanja in so rezultat vplačevanja prispevkov v to obliko zavarovanja. Tako na primer zavarovanec lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine ob določeni zakonski starosti zgolj v primeru, če je dopolnil 15 let zavarovalne dobe. Pravice iz obveznega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega, omejiti in ne podedovati. S predlagano spremembo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bi posegli v temelje sistema pokojninskega zavarovanja, pri čemer pa ima država za preganjanje storilcev kaznivih dejanj na voljo druge mehanizme, s katerimi lahko legitimno doseže predlagane cilje. Tako ima na voljo ne samo kazenski postopek zoper storilca kaznivega dejanja in obsodilno sodbo, pač pa tudi civilni postopek zoper takšnega storilca, ki si je s kaznivim dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist - v takšnem primeru mora povrniti tudi vso na tak način pridobljeno materialno korist, hkrati pa ima država na voljo tudi odškodninski postopek v primeru, da je s storitvijo kaznivega dejanja bila povzročena tudi škoda.

Glede na pojasnjeno pobude iz navedenih razlogov ne podpiramo.

Odziv Ministrstva za pravosodje

Do predloga št. 7293-54 se je z dopisom št. 1031-46/2016/2 z dne 28. 2. 2016 že opredelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki predloga z vidika pravic o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni podprlo. Predmetnega predloga z vidika kaznovalnega prava ne podpira niti Ministrstvo za pravosodje in ob tem pojasnjuje, da Kazenski zakonik1 (v nadaljevanju: KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16) v 7. poglavju (74. do 77.c člen KZ-1) določa odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, katere ratio je, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se torej odvzame, ko je izpodbit eden od najvišje profiliranih vidikov vladavine prava in ravni pravne kulture – domneva nedolžnosti, ki jo določa 27. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS; Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06 in 47/13).

Ob tem dodatno pripominjamo, da slovenski pravni red omogoča odvzem premoženja nezakonitega izvora na več pravnih podlagah, in sicer na podlagi:

1. Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju: ZOPNI; Uradni list RS, št. 91/11 in 25/14) Definicijo premoženje nezakonitega izvora določa 5. člen ZOPNI, ki se glasi:

• Premoženje je nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način.

• Domneva se, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno.

• Pri ugotavljanju nesorazmernosti se upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba iz prejšnjega odstavka v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagala oziroma ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano z njihovim premoženjem ali je prešlo na njene pravne naslednike.

ZOPNI med drugim določa tudi pogoje za začetek postopka odvzema, eden od teh pa je (1. točka prvega odstavka 10. člena ZOPNI), da se v predkazenskem ali kazenskem postopku ugotovi, da so podani ali so bili podani razlogi za sum, da je osumljenec, obdolženec ali zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje, med temi taksativno naštetimi kaznivimi dejanji pa sta določeni tudi kaznivi dejanji jemanja podkupnine (261. člen KZ-1) in sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje (263. člen KZ-1).

2. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP; Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 8/16 – odl. US) 38. poglavje ZKP med drugim določa tudi postopek za odvzem premoženjske koristi, podkupnin ter denarja ali premoženja nezakonitega izvora, ob tem pa posebej izpostavljamo 498.a člen ZKP, ki določa:

• Razen v primerih, ko se kazenski postopek konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, se denar ali premoženje nezakonitega izvora iz 245. člena kazenskega zakonika in protipravno dana ali sprejeta podkupnina iz 151., 157., 241., 242., 261., 262., 263. in 264. člena kazenskega zakonika, vzamejo tudi: 1) če so dokazani tisti zakonski znaki kaznivega dejanja iz 245. člena kazenskega zakonika, ki kažejo na to, da denar ali premoženje iz navedenega člena izvira iz kaznivih dejanj, oziroma 2) če so dokazani tisti zakonski znaki kaznivih dejanj iz 151., 157., 241., 242., 261., 262., 263. in 264. člena kazenskega zakonika, ki kažejo na to, da je bila dana ali sprejeta nagrada, darilo, podkupnina ali kakšna druga premoženjska korist.

• Poseben sklep o tem izda senat (šesti odstavek 25. člena) na obrazložen predlog državnega tožilca; pred tem pa mora preiskovalni sodnik na zahtevo senata zbrati podatke in raziskati vse okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev nezakonitega izvora denarja ali premoženja oziroma protipravno dane ali sprejete podkupnine.

• Overjen prepis sklepa iz prejšnjega odstavka se vroči lastniku odvzetega denarja ali premoženja oziroma podkupnine, če je ta znan. Če lastnik ni znan, se sklep pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena vročitev tudi neznanemu lastniku.

• Zoper sklep iz drugega odstavka tega člena ima lastnik odvzetega denarja ali premoženja oziroma podkupnine pravico do pritožbe, če meni, da za odvzem ni zakonske podlage.

3. 68.a člena Zakona o davčnem postopku5 (v nadaljevanju: ZDavP-2; ZDavP-2; Ur.l. RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14 in 91/15)

• Poleg primerov iz 68. člena tega zakona lahko davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo tudi, če davčni organ ugotovi, da: - davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki znatno presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, - je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe.

• V primerih iz prejšnjega odstavka se davek odmeri od davčne osnove, ki je enaka ugotovljeni razliki med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo.

• Postopek po tem členu se uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden.

• Od davčne osnove, ugotovljene po drugem odstavku tega člena, se izračuna in plača davek po 70% stopnji, ki se šteje za dokončen davek.

• Davčna osnova, določena v drugem odstavku tega člena, se zniža, če zavezanec – fizična oseba dokaže, da je nižja.

• Ne glede na določbe zakonov o obdavčenju se pri ugotavljanju davčne osnove od dohodka iz dejavnosti ali dobička iz kapitala za davčna leta po obdobjih, za katera se je odmeril davek po tem členu, davčna osnova ne more zmanjševati zaradi uveljavljanja nepokritih davčnih izgub ali neizkoriščenih delov negativne razlike med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (izguba), ugotovljenih v obdobjih, za katera se je odmeril davek po tem členu.

Glede na izkušnje iz polpretekle zgodovine ocenjujemo, da bi sprejetje predloga nesorazmerno razširilo pravne posledice obsodbe, ki jih sicer določajo 78. do 80. člen KZ-1, kar je za kazensko (kaznovalno) pravo kot sredstvo ultima ratio, nedopustno, ob tem pa menimo, da pravni red Republike Slovenije na zgoraj opisane načine v zadostni meri omogoča odvzem premoženjske koristi, ki je oziroma bi lahko nastala s kriminalno dejavnostjo. Na ta način je že po veljavnih predpisih dosežen namen, ki ga zasleduje dani predlog.