Odgovornost politikov

Odziv Ministrstva za javno upravo

1. V Republiki Sloveniji je funkcionar oseba, ki pridobi mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami (na primer poslanec, župan), oseba, ki pridobi mandat za izvrševanje funkcije izvršilne (minister, državni sekretar) in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti ter druge osebe, ki jih skladno z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti. Praviloma posamezna področja oziroma izvrševanje posameznih funkcij urejajo področni zakoni, tako na primer zakon o poslancih, zakon o vladi, zakon o Računskem sodišču, zakon o sodniški službi.

Enako kot za vse državljane velja tudi za funkcionarje osnovna temeljna človekova pravica, zapisana v 27. členu Ustave Republike Slovenije, in sicer, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.

Veljavna ureditev že sedaj ureja oblike odgovornosti funkcionarjev, kot na primer:

• postopek ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče lahko v postopku ugotovi utemeljenost obtožbe in v tem primeru tudi odloči, da predsedniku republike preneha funkcija. Predsednik republike je za kršitev ustave ali hujše kršitve zakona pri opravljanju funkcije odgovoren pred Ustavnim sodiščem, pred rednim sodiščem pa je predsednik republike odgovoren tudi ob morebitni kršitvi ustave in zakonov zunaj svoje funkcije. V kazenskem postopku se predsednik republike ne more sklicevati na imuniteto, ker mu jo ustava ne priznava;
• postopek ugotavljanja odgovornosti predsednika vlade in ministrov pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče obravnava obtožbo tako, kot je določeno za obtožbo predsednika republike;
• postopek interpelacije o delu vlade ali posameznega ministra. Namen interpelacije je v tem, da se začne razprava o politični odgovornosti vlade kot celote ali posameznega ministra ter glasuje o njihovi odgovornosti. Pri tem se glasovanje lahko konča tudi z izrekom nezaupnice oziroma s prenehanjem funkcije;
• nezaupnica vladi;
• ugotavljanje individualne kazenske odgovornosti v kazenskem postopku (upoštevaje ustavno določeno imuniteto pri funkcionarjih, ki imuniteto imajo);
• ugotavljanje individualne materialne odškodninske odgovornosti funkcionarja. Na podlagi 26. člena ustave ima namreč vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.

Glede osebne odškodninske odgovornosti pojasnjujemo, da pravo sicer pri zasebnih subjektih razlikuje med škodo, ki jo povzroči fizična oseba kot delavec in škodo, ki jo povzroči fizična oseba kot član organa pravne osebe. V zvezi z odgovornostjo fizičnih oseb, ki so člani organov pravne osebe je sicer zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi II Ips 111/2009.

V zvezi s predlogom doživljenjske prepovedi opravljanja javnih funkcij za koruptivne politike Ministrstvo za javno upravo pojasnjuje, da v slovenski kazenski zakonodaji (Kazenski zakonik, Uradni list RS, št. 50/12 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju KZ-1) koruptivna ravnanja lahko pomenijo storitev več kaznivih dejanj (t.i. korupcijska kazniva dejanja), ki jih najdemo v različnih poglavjih KZ-1. Tako kazniva dejanja z elementi korupcije najdemo v 17. poglavju KZ-1 z naslovom "Kazniva dejanja zoper volilno pravico in volitve": kaznivo dejanje kršitev proste odločitve volilcev (151. člen KZ-1) in kaznivo dejanje sprejemanje podkupnine pri volitvah (157. člen KZ-1). Pogosteje pa se koruptivna ravnanja pojavljajo na gospodarskem področju, zato KZ-1 v 24. poglavju z naslovom "Kazniva dejanja zoper gospodarstvo" določa dve kaznivi dejanji, in sicer: kaznivo dejanje nedovoljeno sprejemanje daril (241.člen KZ-1) in kaznivo dejanje nedovoljeno dajanje daril (242. člen KZ-1). Ker pa je v predlogu 6325-357 portala predlagam.vladi.si izpostavljena korupcija v povezavi z zlorabo položaja, pa je posebej treba izpostaviti 26. poglavje KZ-1 z naslovom "Kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva", ki poleg kaznivih dejanj jemanje podkupnine (261. člen KZ-1), dajanje podkupnin (262. člen KZ-1), sprejemanje daril za nezakonito posredovanje (263. člen KZ-1) in dajanje daril za nezakonito posredovanje (264. člen KZ-1) z namenom zagotoviti učinkovito kazenskopravno varstvo proračunskih in drugih javnofinančnih sredstev, ureja med drugim tudi kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev (257.a člen KZ-1).

Pravne posledice obsodbe se sicer smejo predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane (tretji odstavek 78. člena KZ-1), kar pomeni, da je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je oseba storila kaznivo dejanje, zaradi česar obsojenca zadanejo pravne posledice, ki so v prepovedi pridobitve posameznih pravic (drugi odstavek 79. člen KZ-1) in sicer:

Na tem mestu pojasnjujemo tudi, da je v zakonodajni postopek vložen paket sprememb sistemske zakonodaje, katerih vsebina se nanaša na dopolnitev pogojev za imenovanje in na dopolnitev pogojev za prenehanje mandata funkcionarjem (vloženi so predlogi za spremembo in dopolnitev Zakona o Državnem svetu, Zakona o volitvah predsednika republike, Zakona o volitvah v državni zbor, Zakona o lokalnih volitvah, Zakona o lokalni samoupravi, Zakona o poslancih in Zakona o Vladi Republike Slovenije). Predloge sprememb zakonov, ki se nanašajo na področje omejitev kandidiranja oziroma imenovanja in prenehanje funkcij Vlada Republike Slovenije podpira in meni, da je spremembe potrebno urediti enotno sistemsko in z upoštevanjem ustavnih omejitev ter z enako obravnavo primerljivih funkcij ter z vidika načela enakosti. Vlada meni tudi, da bi bilo treba v sklopu predlaganih sprememb hkrati urediti tudi, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca. Posebno pozornost je potrebno nameniti enotni obravnavi na eni strani voljenih funkcionarjev in s tem povezanim poseganjem v volilno pravico in na drugi strani imenovanih funkcionarjev tako na državni kot tudi na lokalni ravni. Predvsem bi bilo treba natančneje proučiti in utemeljiti zasledovanje ustavnega načela sorazmernosti, ki ga je treba dosledno spoštovati pri omejitvi pasivne volilne pravice, predvsem, ali je nujno, da ureditev zajema obsodbo na kazen zapora za vsa kazniva dejanja, ne glede na vrsto kaznivega dejanja, ne glede na to, kako se kaznivo dejanje preganja, ne glede na obliko krivde in na trajanje kazni ter ne glede na dejstvo, ali je bila kazen že izvršena (obsodba pa še ne izbrisana) ali se še izvršuje itd.

2. Dodatno Ministrstvo za javno upravo pojasnjuje še, da zakonodaja eksplicitno ne definira politične odgovornosti, kot tudi ne objektivne odgovornosti funkcionarjev, vendar pa je glede na možne sankcije v zvezi z nezakonitim, nepravilnim, neučinkovitim ali drugim krivdnim delom funkcionarjev možno ugotoviti, da praksa priznava objektivno odgovornost kot del politične odgovornosti. Za razliko od formalnih procesnih predpostavk za ugotavljanje politične objektivne odgovornosti (na primer kolektivna in individualna odgovornost vlade oziroma posameznega funkcionarja), ki so že določene v ustavi in zakonih, so vsebinske predpostavke za uveljavljanje politične odgovornosti stvar presoje v konkretnih političnih ravnanjih in dogodkih. Politične sankcije se ob tem izrazijo v specifičnih političnih oblikah npr. kot javna kritika, pritiski na funkcionarja, da odstopi, neizvolitev, neimenovanje na drugo funkcijo, razrešitev. Nekatere politične sankcije so tako opredeljene že v ustavi ter zakonodaji, nekatere pa so prepuščene posameznemu funkcionarju ali kandidatu za funkcionarja v okviru ustavno dopustnih kriterijev.

Na spletni strani Ministrstva za javno upravo je dostopen Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (Uradni list RS, št. 8/01), v zvezi s katerim je vlada ob obravnavi sprejela določene sklepe, ki so prav tako objavljeni v Uradnem listu, in s katerimi se je med drugim zavezala, da bo kodeks smiselno uporabljala tudi za ministre in druge funkcionarje.

Nadalje pojasnjujemo, da je v okviru Programa ukrepov Vlade Republike Slovenije za preprečevanje, odkrivanje in pregon korupcije (v nadaljevanju: Program ukrepov) določeno, da je treba moralna in etična načela funkcionarjev zapisati v etični kodeks, hkrati pa vzpostaviti učinkovite mehanizme za ustrezno sankcioniranje. Zato je vlada podprla sprejetje etičnih kodeksov za poslance in za funkcionarje vlade in ministrstev, ki morajo kot izvoljeni ali imenovani predstavniki dosegati visoka moralna in etična načela ter ves čas ravnati v skladu z njimi in biti s svojo integriteto predstavljati zgled vsem državljanom.

Nenazadnje pa je voljeni funkcionar pri opravljanju funkcije časovno vezan na mandat, po poteku mandata pa se na novih volitvah ponovno odloča o primernosti kandidata za opravljanje funkcije. Razen z zakonom predpisanih postopkov ugotavljanja odgovornosti torej njihovo odgovornost ugotavljajo in ocenjujejo tudi volivci na volitvah.