zmanjšanje delovne obveznosti - števila delovnih ur v javni upravi v sklopu varčevanja
1182 OGLEDOV
8 KOMENTARJEV
Če želi vlada znižati stroške dela v javni upravi, šolstvu, zdravstvu, policiji... potem naj nekaj ponudi v zameno. Ne more zahtevati večjo obremenitev za nižjo plačo, lahko pa za isto urno postavko zmanjša število delovnih ur zaposlenih, recimo za 5 % - 1 dan na mesec si prost npr.. Standard oskrbe se bo sicer znižal, vendar če ni denarja, si pač ne moreš kupovati luksuza, in se moraš zadovoljiti s tem, kar si lahko privoščiš. Še vedno pa ostane vprašanje, kaj naj se s tako privarčevanim denarjem zgodi, da ne bo poniknil v neznano kam, ampak doprinesel k boljšemu jutri za vse državljane.
Torej če pravilno razumem, bi zdravstveno osebje delalo manj, po drugi strani pa hočemo krajšati čakalne vrste.
Učitelji bi delali manj, hkrati pa bomo še povečali število učencev v razredu.
Policisti bodo v službi manj, zmanjšati pa moramo število nesreč s smrtnim izidom.
itn
Proti.
Namesto skrajšanja delovnega tedna bi ga morali podaljšati - iz 38,5 (kot je realno v veljavi pri nas) na 40 urni teden (to pomeni da se malica nebi več štela v delovni čas), kot je to v uspešnejših državah (in to v vseh poklicih, tudi pri učiteljih). Hkrati pa zmanjšat moč sindikatov, v okviru delovnopravne reforme olajšat odpuščanje, skrajšat odpovedne roke, ukinitev večine dodatkov v javnem sektorju, ukinitev potnih stroškov (kot uravnilovko pa npr. uredit olajšavo za potne stroške v okviru dohodnine), zmanjšat obseg javnega sektorja - predvsem administracijo na uradih tako na državni kot lokalni ravni, skupaj z zmanjšanjem števila občin, ne pa medicinskih sester, policistov itd., kot jih stalno naprej mečejo sindikati.
Hkrati pa bi javni sektor moral slediti gospodarstvu tudi v krizi, (ne le ko je konjunktura in plače rastejo) če gospodarstvo nazaduje, se zaposlenost manjša hkrati s plačami, mora isto (avtomatsko, ne z večletnimi pogajanji, ki ne vodijo nikamor) veljat za javni sektor, ne pa da se začasno za rok 2 let zamrznejo plače in se dodatno ne zaposluje - to ni zadostno.
Ukrepov, ki jih bi bilo potrebno sprejeti je ogromno, a se vse začne in konča pri politiki, ljudje pa si pač zaslužijo to, kar so volili.
Namen varčevanja je v tem, da se enako ali več dela za manjše plačilo za opravljeno delo. Prikrivanje v raznih oblikah enih zmanjševanj in drugih povečanj bo dalo enak rezultat.
Sem proti.
- v državni upravi in upravah lokalnih skupnosti je največji problem masa ljudi z visokimi nazivi in s tem visokimi plačami, medtem ko ljudi nižjega ranga skorajda ni - tudi na upravnih enotah vidim, da ljudem strežejo osebe z nazivi svetovalec, višji svetovalec,... Vse to drago stane.
- v zdravstvu, šolstvu, socialnem varstvu,... ni mogoče zniževati obsega dela
- v kulturi je pa itak 90 % dela opravljenega na vajah za nastop - in če bodo manj vadili, bodo nastopi slabši...
V zdravstvu v bistvu je...imamo lepo število brezposelnega zdravstvenega osebja...če se skrajša delovnik, se za pokrivanje luknje zaposli nove delavce. Skupni strošek ostane isti, imamo pa manj brezposelnih (in s tem manj socialnih transferjev).
Predvsem bi se to moralo storiti že brez skrajšanja delovnega časa pri zdravnikih....nekateri se utapljajo v nadurah medtem ko mladi ne pridejo do priložnosti. Pri tem bi ura mladega zdravnika stala verjetno cca 25% nadure "izkušenega veterana", ki je po možnosti hkrati še direktor zdravstvenega doma.
Tistim, ki v življenju niso bili dovolj ambiciozni, da bi dosegli visoko izobrazbo, ni potrebno zavidati onim, ki so pridno študirali. Če imamo v javni upravi izobražene ljudi, lahko računate na to, da se na svoje delo in predpise spoznajo. Če pa želite, da vam predpise tolmačijo npr. šivilije, potem ne vem, kam to pelje?
Sposobnost tolmačenja predpisov ni nujno povezana z izobrazbo. Diplomiran psiholog nima prav nobene predispozicije, da bi npr. prostorski načrt razumel bolje od vodovodarja ali gimnazijskega maturanta.
Predpise s področja gradbeništva bo morda en gradbeni tehnik razumel veliko bolje od magistra sociologije. Razpisni pogoj pa se praviloma glasi: 7. stopnja izobrazbe družboslovne smeri.
Strinjam se, da bi bilo smiselno preiti na 35-urni delovni teden. S sorazmernim zmanjšanjem vseh bruto plač.
Tam, kjer je to potrebno, se del izpada pokrije z dodatnim zaposlovanjem, s čemer v najslabšem primeru (da je dejansko 40 ur efektivnega dela) ohranimo iste stroške in zmanjšamo brezposelnost, v najboljšem (zaposleni lahko svoje delo opravijo tudi v manj časa) pa prihranimo dobrih 10%.