Predlagam, da se z zakonom uredi, da jakost zvoka televizijskih oglasnih sporočil ne sme preseči jakost zvoka programa, ki se predvaja. Državljani s temi glasnimi vložki izgubljajo z leti sluh.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Spoštovani,
prek spletnega orodja »predlagam.vladi.si« ste nam poslali predlog, da naj se zakonsko uredi, da jakost zvoka televizijskih oglasnih sporočil ne sme preseči jakosti zvoka programa, ki se predvaja.
Področje oglaševanja v televizijskih programih je urejeno v Zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS), ki skladno z evropsko direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah določa zlasti naslednji zahtevi, in sicer: - da je televizijsko oglaševanje jasno razpoznavno, da ga je mogoče ločiti od uredniško oblikovanih vsebin; - da se televizijsko oglaševanje objavlja v posebnih blokih, tako da je optično in zvočno jasno ločeno od drugih programskih vsebin.
Pri zadevnem predlogu pa gre, za razliko od prej navedenega, predvsem za vprašanje tehničnih vidikov produkcije programskih vsebin in oglasov ter oddajanja programov, ki pa ga veljavna zakonodaja s področja medijev oziroma avdiovizualnih medijskih storitev ne ureja. Deloma ta problem izhaja iz različne dinamike posameznih delov programa, deloma pa producenti oziroma izdajatelji namenoma vplivajo na glasnost posameznih vsebin. Ta problem je še dodatno pereč pri oglasnih sporočilih, kjer je glasnost pogosto višja kot sicer.
Ker se z omenjeno problematiko srečujejo tudi druge države in ker so nedoslednosti v različni glasnosti med programi pogost vzrok za pritožbe gledalcev in poslušalcev, je Evropska zveza za radiodifuzijo (EBU) pripravila priporočilo R 128, ki obravnava ravno to problematiko. Priporočilo EBU R 128, ki ga prilagamo v prilogi tega dopisa, vsebuje priporočila, ki naj se uporabljajo pri produkciji in predvajanju avdio signalov.
V nekaterih državah (na primer v Nemčiji) so se izdajatelji soglasno dogovorili za spoštovanje priporočila EBU R 128. Podobne pristope uvajajo tudi v drugih državah. V splošnem ne gre za nek predpis, ki bi zahteval spoštovanje določenih tehničnih parametrov, ampak za tehnično ozaveščene izdajatelje, ki sledijo priporočilom in dobrim praksam.
Glede analognih zvokovnih radiodifuznih postaj (FM radio) pa je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS) sprejela Splošni akt o omejitvah signalov analognih zvokovnih radiodifuznih postaj. Ta akt med drugim pripomore k manjšim razlikam glasnosti med posameznimi radijskimi programi. Pri televiziji pa so okoliščine drugačne, saj pri digitalnem televizijskem oddajanju posamezni oddajnik oddaja paket programov oziroma t. i. multipleks. AKOS izda operaterjem omrežij odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, s katerimi določi tudi tehnične parametre omrežja, vendar pa operater omrežja oddaja le »signale«, ki mu jih posredujejo posamezni izdajatelji programov, na glasnost programov pa nima nikakršnega vpliva. Posledično zato ni ustrezne pravne podlage, da bi se od operaterjev omrežij zahtevale kakršnekoli zahteve in omejitve v zvezi z glasnostjo programov, ki jih ti oddajajo v svojem multipleksu.
AKOS je sicer pred leti, z namenom zagotavljanja ustrezne kakovosti storitev za končne uporabnike – v tem primeru za televizijske gledalce, organiziral delavnico, na kateri je izdajateljem televizijskih programov predstavil priporočilo EBU in jih tako seznanil z možnimi rešitvami.
Ministrstvo za kulturo bo zadevno problematiko podrobneje proučilo, ko se bo spreminjala zakonodaja s področja medijev, pri morebitni ureditvi tega vprašanja pa upoštevalo zlasti evropske direktive in priporočila, ki urejajo to področje.
S spoštovanjem,