Sprememba d. o. o. podjetij v d. n. o. z jamstvom premoženja direktorja podjetja
Predlagam, da se vsa podjetja v državi, ki so trenutno družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) pravno spremeni v družbe z neomejeno odgovornostjo (d. n. o.), pri čemer bi bilo jamstvo samega podjetja v osebnem premoženju njegovega direktorja in posledično ne več v ustanovnem kapitalu. Razlogi in posledice tega predloga so naslednji: 1. Za ustanovitev d. o. o. je potreben določen ustanovni kapital, ta ustanovni kapital pa služi kasneje kot jamstvo samega podjetja v smislu pokritja določene finančne škode v podjetju, če do te pride. Za občutek, v Sloveniji znaša danes ustanovni kapital za takšno vrsto podjetja (kapitalsko družbo) minimalno 7500 €. Za ustanovitev d. n. o., ki spada med osebne družbe, ni potrebnega ustanovnega kapitala, kot jamstvo pa služi osebno premoženje tistega človeka, ki je podjetje ustanovil ali ga vodi. 2. Navedeno iz točke 1 pomeni, da je v d. o. o. v bistvu direktor podjetja na koncu pravno neodgovoren za napake svojega podjetja in svoje lastne napake ter se ga zaradi tega ne more kaznovati drugače kot s kakšno morebitno globo, ki je lahko zanj le kapljica v morju glede na vse premoženje, ki si ga je v svojem direktorskem času pridobil ali celo nakradel. V d. n. o. bi se to lahko storilo, saj bi moral vse napake svojega podjetja direktor kriti sam iz svojega lastnega premoženja oz. žepa. Zato bi lahko obstajalo podjetje dolgo časa, saj bi v primeru, če direktorju podjetja zmanjka osebnega premoženja za podjetje (v smislu, da ne more več normalno živeti) prišel na njegov stolček nek drug direktor, ki bi od takrat naprej jamčil za podjetje s svojim lastnim osebnim premoženjem ali morebitnim podedovanim prostovoljnim deležem od svojega predhodnika, če je bil ta uspešen in se je upokojil.
3. Ker bi direktor podjetja jamčil za samo podjetje s svojim lastnim osebnim premoženjem, bi se še kako trudil, da bi njihovemu podjetju šlo karseda najbolje in zaradi tega ne bi trpel tudi oni sam. Bil bi popolnoma odgovoren tako za svoje napake kot napake svojih podrejenih in posledično za podjetje samo, zato bi si tudi podjetje v celoti moralo čimbolj prizadevalo za to, da bo karseda najbolj uspešno in tudi karseda najkonkurenčnejše na trgu, predvsem pa direktor sam.
4. Direktor podjetja bi imel v podjetju določeno avtoriteto, saj je obstoj podjetja odvisen od njegovega lastnega osebnega premoženja, če kaj v podjetju ne gre v redu. Zato bi se morali njemu podrejeni truditi, da jih ne bi odpustil, in tudi upoštevati njegove predloge, prav tako pa bi moral on nujno upoštevati tudi predloge svojih podrejenih, da bi bili ti karseda najbolj zadovoljni in podjetje posledično karseda najbolj uspešno, saj bi bil direktor odvisen od svojih podrejenih in obratno.
5. S tem ukrepom bi se lahko lažje obračunalo z vsemi tistimi, ki bi podjetja uničili tako ali drugače, in se na njihovo mesto dalo nekoga drugega, ki bi bil potem s svojim lastnim premoženjem porok za to, da lahko podjetje obratuje naprej. Če bi podjetje postalo nekonkurenčno na trgu, bi se moralo spremeniti do te mere, da bi spet postalo konkurenčno.
6. Na direktorskih položajih bi po tej selekciji lahko ostali le tisti, ki so za to delo tudi dejansko sposobni in ki bi res delali karseda najboljše za svoje lastno podjetje, da bi mu šlo karseda najboljše. Danes se vse preveč namreč dogaja, da gledajo direktorji v d. o. o. le na lasten žep, za ostalo pa jim ni mar. V d. n. o. bi jim bilo za vse skupaj še kako mar, saj bi se izjemno tičalo njih samih. Mislim, da bi uvedba tega predloga kot ukrepa izjemno prevetrila in izboljšala gospodarstvo v Sloveniji, sploh če se recimo kombinira še s tem, da bi moral direktor podjetja ob zakonsko previsokem premoženju ustanoviti kakšno novo podjetje za brezposelne in jih tam zaposliti ter po možnosti dati del svojega premoženja tudi tamkajšnjemu novemu direktorju, če sam ne bi mogel biti direktor obeh podjetij. Možnost d. n. o. je že sedaj zakonsko povsem mogoča, vendar se zanjo odloča vse premalo ljudi, ker bi radi direktorji podjetij odgovornost vselej preložili na druge, samo na sebe ne. Po drugi strani pa je podjetij d. o. o. danes kot morja in trave, kar bi se nekako moralo nujno spremeniti in ta podjetja spremeniti v d. n. o.
Dodatki predlogu:
a) Država bi morala z zakoni ob upoštevanju tega predloga onemogočiti, da bi direktor podjetja vse svoje premoženje, ki je bilo pomembno za podjetje, prepisal na svoje bližnje. Določen delež mora ostati v podjetju, da lahko to deluje naprej, ko ga zapusti direktor, ker tudi nov direktor verjetno ne bo prišel s polno malho oz. vrečko denarja tja. Rekel bi, da bi moral kar velik del svojega premoženja direktor po odstopu s funkcije prepustiti podjetju, odvisno pač od tega, koliko to njegovo premoženje znaša. Če je sam prišel na prag revščine, se mu recimo to oprosti, če pa je poln denarja, pa bi moral kar velik del tega denarja pustiti podjetju samemu. b) Vsekakor pa bi moralo biti direktorju omogočeno v primeru, če ne bi šlo drugače, tožiti tistega,ki je v osnovi najbolj kriv za nastalo slabo situacijo v podjetju, da bi bilo karseda najbolj pravično. Treba je najti glavnega krivca in to ni vedno direktor. Če bi bil najbolj odgovoren za vse skupaj direktor, bi si tako lahko privoščil, da tistega krivca odpusti in pa ga obenem še toži, če napravi preveliko škodo, tako da od njega tudi dobi del denarja, ker tako odloči sodišče. Jasno, v tem primeru bi bilo potrebno boljše pravosodje, ki bi dokaj hitro znalo presoditi in postopki ne bi smeli biti predolgi. Vsak, ki je kriv, mora odgovarjati za to, to je jasno.c) Ni nujno, da je osebno premoženje direktorja isto kot premoženje podjetja. Lahko se še vedno ohrani premoženje podjetja kot nekaj svojega, a ko tega enkrat zmanjka, mora za zapolnjenje finančne luknje odgovarjati sam direktor s svojim lastnim osebnim premoženjem, ki takrat postane porok za to, da podjetje lahko obratuje naprej, medtem ko bi v d. o. o. podjetje že lahko razpadlo v tem primeru. d) Ne bi šlo za tipični d. n. o., v katerem bi direktor ali pa tisti, ki je naredil največjo napako in ga je sodišče spoznalo za krivega, odgovarjal z vsem svojim premoženjem, ampak bi odgovarjal z delom svojega premoženja, kolikor bi bilo pač potrebno, da bi zakrpal tisto finančno luknjo, ki je nastala v podjetju. Tako tudi država ne bi rabila tako hitro pomagati pri subvencijah za podaljšanje obstoja podjetja, ampak bi lahko v primeru, če ne bi šlo drugače, prišel na mesto nov direktor ali pa se tisti, ki bi bil dejansko najbolj odgovoren za napako med delavci v podjetju, odpusti. Novi direktor bi lahko bil že prej zaposlen v podjetju, ki bi napredoval, ali pa bi prišel v podjetje kakšen drug direktor s svežim vetrom in tudi določeno vsoto denarja za nadaljevanje delovanja podjetja. e) Še vedno bi lahko direktor podjetja služil, ampak ne bi mogel zaslužiti toliko, kot je lahko v današnjih časih v primeru d. o. o. ali d. d., če bi se zraven dodalo še tiste dodatke glede ustanavljanja novega podjetja ob preseženem določenem osebnem premoženju. Da bi se izognil temu, da bi moral ustanoviti novo podjetje za brezposelne, bi moral kdaj tudi dati svoje osebno premoženje v razvoj in inovacije podjetja ali višje plače zaposlenih ter morebiti tudi razširjanje z ustanovitvami podružnic, podjetje pa bi isto moralo ob previsokem premoženju podjetja to nekako porabiti v te dobre namene, da ne bi bilo previsoko. S tem bi se onemogočali takšni ekscesi, do katerih je prišlo zdaj, ko so lahko direktorji podjetij prišli do neomejenih ogromnih količin denarja na takšen ali drugačen način, v razvoj podjetja ali ustanavljanje novih podjetij pa niso vlagali, ker jim to ni bilo potrebno in so bili zadovoljni z vsem skupaj. Med drugim bi ta predlog onemogočil, da bi se lahko nekateri direktorji podjetij bajno obogatili. Torej obogatili bi se že lahko, nikoli pa ne bajno in to mislim, da bi lahko državi izjemno pomagalo.