Obvezna praksa na vseh študijih in srednjih strokovnih šolah

Obvezna praksa na vseh študijih in srednjih strokovnih šolah

Predlagam, da se na vseh področjih študija in vseh študijskih programih po Sloveniji uvede obvezno prakso na za študij primernem področju, ki naj bo daljša kot le mesec dni (recimo vsaj dva ali tri mesece v obdobju študija, ko ni veliko ostalih predmetov in posledično izpitov). Ta naj bo plačljiva ali neplačljiva, odvisno od finančnega stanja podjetja, v katerem se praksa opravlja oz. izvaja. Če si študent prakse ne more omogočiti oz. priskrbeti sam s svojimi poznanstvi ali lastno angažiranostjo, mu naj pri tem pomaga fakulteta, ki naj razpiše tudi prosta mesta za prakso v različnih podjetjih, tako kot razpisuje teme za diplomske in magistrske naloge. Enak sistem bi bilo smotrno uvesti tudi na srednjih strokovnih šolah, kjer je izobraževanje že po samem načelu bolj praktično usmerjeno kot na gimnazijah, zato lahko dodatna resnična praksa v podjetjih dijakom le koristi tako pri poznanstvih kot tudi samem védenju ljudi na trgu dela o njihovih sposobnostih in kompetencah. Praksa na istem področju in posredno izkušnje s tega področja so namreč vedno tista dodana vrednost pri odločitvah delodajalcev za določeno zaposlitev, zato mladi danes brez izkušenj le težko dobijo delo. Prav tako bi lahko mladi v času prakse kot "navadni delavci" bolj cenili vse te delavce v prihodnosti, ko bodo sami prišli na višje položaje po zaključku fakultetnega izobraževanja, ker bi v času prakse dali skozi določene stvari, s katerimi se kasneje ubadajo njihovi podrejeni, tako da bi jih zaradi tega tudi bolje razumeli glede različnih stvari. Vse prepogosto se namreč zaradi preveč teoretičnega in premalo v prakso usmerjenega študija dogaja, da so maturanti srednjih poklicnih šol v bistvu precej bolj praktični od diplomantov fakultet, zato podjetja na trgu dela precej raje zaposlujejo maturante srednjih poklicnih šol, ker imajo več praktičnih izkušenj na področju praktičnih ur v sklopu svojega izobraževanja kot pa diplomanti fakultet. Tako prihajamo do paradoksa družbe, ko so ljudje z nižjo izobrazbo v bistvu pri zaposlovanju bolje cenjeni kot ljudje z višjo izobrazbo in to ne le izključno zaradi nižjih plač samih, ampak predvsem zaradi večje praktičnosti. Prav tako marsikatera podjetja zaradi večje praktičnosti raje zaposlijo tujca kot domačina, saj je tuji študij praviloma bolj usmerjen v prakso kot slovenski, ki je ostal večinoma pri teoriji in je z bolonjsko reformo in prakso le kot izbirnim predmetom na koncu določene stopnje študija ali celo neomogočene prakse šel še bolj v teorijo, zaradi česar so diplomanti potem še težje zaposljivi kot v preteklosti, kaj šele razni magistri in doktorji. Če določena fakulteta ne more zagotoviti obvezne prakse za vse svoje študente, naj omogoči mesta za prakso po svojih najboljših sposobnostih in močeh, doda dodatna mesta za prakso na svoji fakulteti in morda tudi kakšna mesta za opravljanje prakse v sklopu bližnjih tujih podjetij, če je to mogoče. Če kljub temu ni mogoče takoj, da bi vsi študenti že v prvem letu opravljali prakso, se v prvem letu študente, ki prakse ne morejo opravljati zaradi premajhnega števila mest, da na kakšen dodaten karseda najbolj praktični izbirni predmet namesto prakse ali posebej za njih uvede poseben praktični predmet, v naslednjih letih se pa spreminja število vpisnih mest na fakulteti, da je lahko praksa obvezna za vse študente na fakulteti. Izvajanje tega predloga bi omogočalo nekaj izjemno pomembnih pozitivnih stvari: 1. Študentje bi že v sklopu študija prišli do prepotrebnih praktičnih izkušenj na svojem študijskem področju in postali bolj zaposljivi na trgu zaposlitev po končanem študiju. Bili bi bolj praktični in bi bolj praktično pristopali do različnih praktičnih primerov v industriji in nasploh na delovnih mestih. 2. Fakultete bi s pomočjo prebranih študentskih poročil s praks prišle do boljšega stika s podjetji in bolje poznala njihovo delovanje, tako da bi lahko njihovi znanstveniki bolje sodelovali s podjetji samimi in jih tudi pomagali izboljševati. Ko bi vedeli, kaj slovenska podjetja ponujajo in kakšno miselnost študentov pri delu najbolj potrebujejo, bi lahko profesorji na univerzah temu primerno tudi poučevali svoje predmete in dali večji poudarek na praktičnosti študija že pri razlaganju teorije same. Če bi bilo to potrebno, bi lahko na nov izboljšan način napisali določeno študijsko gradivo. 3. Podjetja bi bolj spoznala študentski kader in videla, na katere študente se lahko v prihodnosti zanesejo. Tistim študentom, ki bi bili v očeh podjetja v prihodnosti lahko zelo uporabni za podjetje samo, bi lahko podjetja izplačala določene kadrovske štipendije in tem študentom tudi omogočila lažje dokončanje študija in posledično lažji prehod na zaposlitev v njihovem podjetju. 4. Ko bi se diplomant oz. maturant srednje strokovne šole zaposlil v podjetju, bi bil njegov prehod na delovno mesto lažji in ne bi rabil osvojiti toliko novih stvari oz. začeti praktično iz ničle. Nekaj osnov bi imel že iz časa prakse, ostalo pa bi se lažje dodatno priučil, ker bi že imel na tem področju nekaj osnov.

Obvezna praksa na vseh študijih in srednjih strokovnih šolah

Predlagam, da se na vseh področjih študija in vseh študijskih programih po Sloveniji uvede obvezno prakso na za študij primernem področju, ki naj bo daljša kot le mesec dni (recimo vsaj dva ali tri mesece v obdobju študija, ko ni veliko ostalih predmetov in posledično izpitov). Ta naj bo plačljiva ali neplačljiva, odvisno od finančnega stanja podjetja, v katerem se praksa opravlja oz. izvaja. Če si študent prakse ne more omogočiti oz. priskrbeti sam s svojimi poznanstvi ali lastno angažiranostjo, mu naj pri tem pomaga fakulteta, ki naj razpiše tudi prosta mesta za prakso v različnih podjetjih, tako kot razpisuje teme za diplomske in magistrske naloge. Enak sistem bi bilo smotrno uvesti tudi na srednjih strokovnih šolah, kjer je izobraževanje že po samem načelu bolj praktično usmerjeno kot na gimnazijah, zato lahko dodatna resnična praksa v podjetjih dijakom le koristi tako pri poznanstvih kot tudi samem védenju ljudi na trgu dela o njihovih sposobnostih in kompetencah. Praksa na istem področju in posredno izkušnje s tega področja so namreč vedno tista dodana vrednost pri odločitvah delodajalcev za določeno zaposlitev, zato mladi danes brez izkušenj le težko dobijo delo. Prav tako bi lahko mladi v času prakse kot "navadni delavci" bolj cenili vse te delavce v prihodnosti, ko bodo sami prišli na višje položaje po zaključku fakultetnega izobraževanja, ker bi v času prakse dali skozi določene stvari, s katerimi se kasneje ubadajo njihovi podrejeni, tako da bi jih zaradi tega tudi bolje razumeli glede različnih stvari. Vse prepogosto se namreč zaradi preveč teoretičnega in premalo v prakso usmerjenega študija dogaja, da so maturanti srednjih poklicnih šol v bistvu precej bolj praktični od diplomantov fakultet, zato podjetja na trgu dela precej raje zaposlujejo maturante srednjih poklicnih šol, ker imajo več praktičnih izkušenj na področju praktičnih ur v sklopu svojega izobraževanja kot pa diplomanti fakultet. Tako prihajamo do paradoksa družbe, ko so ljudje z nižjo izobrazbo v bistvu pri zaposlovanju bolje cenjeni kot ljudje z višjo izobrazbo in to ne le izključno zaradi nižjih plač samih, ampak predvsem zaradi večje praktičnosti. Prav tako marsikatera podjetja zaradi večje praktičnosti raje zaposlijo tujca kot domačina, saj je tuji študij praviloma bolj usmerjen v prakso kot slovenski, ki je ostal večinoma pri teoriji in je z bolonjsko reformo in prakso le kot izbirnim predmetom na koncu določene stopnje študija ali celo neomogočene prakse šel še bolj v teorijo, zaradi česar so diplomanti potem še težje zaposljivi kot v preteklosti, kaj šele razni magistri in doktorji. Če določena fakulteta ne more zagotoviti obvezne prakse za vse svoje študente, naj omogoči mesta za prakso po svojih najboljših sposobnostih in močeh, doda dodatna mesta za prakso na svoji fakulteti in morda tudi kakšna mesta za opravljanje prakse v sklopu bližnjih tujih podjetij, če je to mogoče. Če kljub temu ni mogoče takoj, da bi vsi študenti že v prvem letu opravljali prakso, se v prvem letu študente, ki prakse ne morejo opravljati zaradi premajhnega števila mest, da na kakšen dodaten karseda najbolj praktični izbirni predmet namesto prakse ali posebej za njih uvede poseben praktični predmet, v naslednjih letih se pa spreminja število vpisnih mest na fakulteti, da je lahko praksa obvezna za vse študente na fakulteti. Izvajanje tega predloga bi omogočalo nekaj izjemno pomembnih pozitivnih stvari: 1. Študentje bi že v sklopu študija prišli do prepotrebnih praktičnih izkušenj na svojem študijskem področju in postali bolj zaposljivi na trgu zaposlitev po končanem študiju. Bili bi bolj praktični in bi bolj praktično pristopali do različnih praktičnih primerov v industriji in nasploh na delovnih mestih. 2. Fakultete bi s pomočjo prebranih študentskih poročil s praks prišle do boljšega stika s podjetji in bolje poznala njihovo delovanje, tako da bi lahko njihovi znanstveniki bolje sodelovali s podjetji samimi in jih tudi pomagali izboljševati. Ko bi vedeli, kaj slovenska podjetja ponujajo in kakšno miselnost študentov pri delu najbolj potrebujejo, bi lahko profesorji na univerzah temu primerno tudi poučevali svoje predmete in dali večji poudarek na praktičnosti študija že pri razlaganju teorije same. Če bi bilo to potrebno, bi lahko na nov izboljšan način napisali določeno novo študijsko gradivo. 3. Podjetja bi bolj spoznala študentski kader in videla, na katere študente se lahko v prihodnosti zanesejo v smislu zaposlitve. Tistim študentom, ki bi bili v očeh podjetja v prihodnosti lahko zelo uporabni za podjetje samo, bi lahko podjetja izplačala določene kadrovske štipendije in tem študentom tudi omogočila lažje dokončanje študija in posledično lažji prehod na zaposlitev v njihovem lastnem podjetju. 4. Ko bi se diplomant oz. maturant srednje strokovne šole zaposlil v podjetju, bi bil njegov prehod na delovno mesto lažji in ne bi rabil osvojiti toliko novih stvari oz. začeti praktično iz ničle, kot se dogaja v večini primerov sedaj. Nekaj osnov bi imel že iz časa prakse, ostalo pa bi se lažje dodatno priučil, ker bi že imel na tem področju nekaj praktičnih osnov in bi samo podjetje nekako že poznal. Zaradi tega pripravništvo v veliko primerih ne bi bilo več potrebno in bi se lahko diplomant oz. maturant srednje strokovne šole takoj redno zaposlil.

Obvezna praksa na vseh študijih in srednjih strokovnih šolah

Predlagam, da se na vseh področjih študija in vseh študijskih programih po Sloveniji uvede obvezno prakso na za študij primernem področju, ki naj bo daljša kot le mesec dni (recimo vsaj dva ali tri mesece v obdobju študija, ko ni veliko ostalih predmetov in posledično izpitov). Ta naj bo plačljiva ali neplačljiva, odvisno od finančnega stanja podjetja, v katerem se praksa opravlja oz. izvaja. Če si študent prakse ne more omogočiti oz. priskrbeti sam s svojimi poznanstvi ali lastno angažiranostjo, mu naj pri tem pomaga fakulteta, ki naj razpiše tudi prosta mesta za prakso v različnih podjetjih, tako kot razpisuje teme za diplomske in magistrske naloge. Enak sistem bi bilo smotrno uvesti tudi na srednjih strokovnih šolah, kjer je izobraževanje že po samem načelu bolj praktično usmerjeno kot na gimnazijah, zato lahko dodatna resnična praksa v podjetjih dijakom le koristi tako pri poznanstvih kot tudi samem védenju ljudi na trgu dela o njihovih sposobnostih in kompetencah. Praksa na istem področju in posredno izkušnje s tega področja so namreč vedno tista dodana vrednost pri odločitvah delodajalcev za določeno zaposlitev, zato mladi danes brez izkušenj le težko dobijo delo. Prav tako bi lahko mladi v času prakse kot "navadni delavci" bolj cenili vse te delavce v prihodnosti, ko bodo sami prišli na višje položaje po zaključku fakultetnega izobraževanja, ker bi v času prakse dali skozi določene stvari, s katerimi se kasneje ubadajo njihovi podrejeni, tako da bi jih zaradi tega tudi bolje razumeli glede različnih stvari. Vse prepogosto se namreč zaradi preveč teoretičnega in premalo v prakso usmerjenega študija dogaja, da so maturanti srednjih poklicnih šol v bistvu precej bolj praktični od diplomantov fakultet, zato podjetja na trgu dela precej raje zaposlujejo maturante srednjih poklicnih šol, ker imajo več praktičnih izkušenj na področju praktičnih ur v sklopu svojega izobraževanja kot pa diplomanti fakultet. Tako prihajamo do paradoksa družbe, ko so ljudje z nižjo izobrazbo v bistvu pri zaposlovanju bolje cenjeni kot ljudje z višjo izobrazbo in to ne le izključno zaradi nižjih plač samih, ampak predvsem zaradi večje praktičnosti. Prav tako marsikatera podjetja zaradi večje praktičnosti raje zaposlijo tujca kot domačina, saj je tuji študij praviloma bolj usmerjen v prakso kot slovenski, ki je ostal večinoma pri teoriji in je z bolonjsko reformo in prakso le kot izbirnim predmetom na koncu določene stopnje študija ali celo neomogočene prakse šel še bolj v teorijo, zaradi česar so diplomanti potem še težje zaposljivi kot v preteklosti, kaj šele razni magistri in doktorji. Če določena fakulteta ne more zagotoviti obvezne prakse za vse svoje študente, naj omogoči mesta za prakso po svojih najboljših sposobnostih in močeh, doda dodatna mesta za prakso na svoji fakulteti in morda tudi kakšna mesta za opravljanje prakse v sklopu bližnjih tujih podjetij, če je to mogoče. Če kljub temu ni mogoče takoj, da bi vsi študenti že v prvem letu opravljali prakso, se v prvem letu študente, ki prakse ne morejo opravljati zaradi premajhnega števila mest, da na kakšen dodaten karseda najbolj praktični izbirni predmet namesto prakse ali posebej za njih uvede poseben praktični predmet, v naslednjih letih se pa spreminja število vpisnih mest na fakulteti, da je lahko praksa obvezna za vse študente na fakulteti. Izvajanje tega predloga bi omogočalo nekaj izjemno pomembnih pozitivnih stvari: 1. Študentje bi že v sklopu študija prišli do prepotrebnih praktičnih izkušenj na svojem študijskem področju in postali bolj zaposljivi na trgu zaposlitev po končanem študiju. Bili bi bolj praktični in bi bolj praktično pristopali do različnih praktičnih primerov v industriji in nasploh na delovnih mestih. 2. Fakultete bi s pomočjo prebranih študentskih poročil s praks prišle do boljšega stika s podjetji in bolje poznala njihovo delovanje, tako da bi lahko njihovi znanstveniki bolje sodelovali s podjetji samimi in jih tudi pomagali izboljševati. Ko bi vedeli, kaj slovenska podjetja ponujajo in kakšno miselnost študentov pri delu najbolj potrebujejo, bi lahko profesorji na univerzah temu primerno tudi poučevali svoje predmete in dali večji poudarek na praktičnosti študija že pri razlaganju teorije same. Če bi bilo to potrebno, bi lahko na nov izboljšan način napisali določeno novo študijsko gradivo. 3. Podjetja bi bolj spoznala študentski kader in videla, na katere študente se lahko v prihodnosti zanesejo v smislu zaposlitve. Tistim študentom, ki bi bili v očeh podjetja v prihodnosti lahko zelo uporabni za podjetje samo, bi lahko podjetja izplačala določene kadrovske štipendije in tem študentom tudi omogočila lažje dokončanje študija in posledično lažji prehod na zaposlitev v njihovem lastnem podjetju. 4. Ko bi se diplomant oz. maturant srednje strokovne šole zaposlil v podjetju, bi bil njegov prehod na delovno mesto lažji in ne bi rabil osvojiti toliko novih stvari oz. začeti praktično iz ničle, kot se dogaja v večini primerov sedaj. Nekaj osnov bi imel že iz časa prakse, ostalo pa bi se lažje dodatno priučil, ker bi že imel na tem področju nekaj praktičnih osnov in bi samo podjetje nekako že poznal. Zaradi tega pripravništvo v veliko primerih ne bi bilo več potrebno in bi se lahko diplomant oz. maturant srednje strokovne šole takoj redno zaposlil.

5. Fakultete bi imele na tak način najboljši vpogled v to, kolikšno je povpraševanje po njihovih diplomantih na trgu dela v njihovi stroki, zato bi morale glede na to urejati in spreminjati število vpisnih mest na svoji fakulteti po določenih programih vsako leto posebej.