Povračilo potnih stroškov do višine priznanih pri nas pri načrtovanem zdravljenju v tujini - EU
Na podlagi 44. c člena ZZVZZ, ki sicer implementira Direktivo 2011/24/EU, je moč zahtevati povračilo za zdravstvene storitve, ki jih pacient pod predpisanimi pogoji opravi v tujini - EU:
- na podlagi predhodno izdane napotnice izbranega osebnega zdravnika ali napotnega zdravnika v Republiki Sloveniji do bolnišničnih in specialistično ambulantnih zdravstvenih storitev, vključno v okviru teh storitev predpisanih zdravil in medicinskih pripomočkov, razen za specialistično ambulantne zdravstvene storitve, ki jih zavarovana oseba lahko uveljavi brez napotnice v javni zdravstveni mreži v Republiki Sloveniji,
- na podlagi predhodno predpisanega recepta ali naročilnice izbranega osebnega zdravnika ali napotnega zdravnika ali drugega zdravnika v Republiki Sloveniji, ki ga je za to pooblastil ZZZS,
- na podlagi predhodno izdane odločbe ZZZS glede napotitve na zdraviliško zdravljenje, upravičenosti do medicinskega pripomočka pred iztekom trajnostne dobe in pravice do zahtevnejšega medicinskega pripomočka,
- na podlagi predhodno izdane odločbe ZZZS o predhodni odobritvi.
Težava je, ker ZZZS ne povrne dejanskih potnih stroškov niti do višine pripadajočih, če bi se pacient odločil za zdravljenje v najbližji zdravstveni ustanovi, ki ima pogodbo z ZZZS, pri nas. Takšen predpis pa pomeni diskriminacijo pacientov, favorizacijo določenih izvajalcev v nasprotju z namenom sprejete direktive in nič kaj varčno vedenje, saj se paciente spodbuja, da storitev v veliko primerih opravljajo v bolj oddaljenem kraju pri nas, čeprav imajo terapijo na voljo precej bližje, a v tujini (konkreten primer: med relacijama Koper - Trst in Koper - Ljubljana je kar 81 km razlike v eno smer). Pa tudi storitve so v tujni skoraj praviloma cenejše kot pri nas (saj pri nas predrago plačujemo zdrvavila, material idr. potrebščine, konkreten primer: PUVA terapija je v Sloveniji 6 krat dražja kot v Italiji).
Zato predlagam vladi, da prej omenjeni predpis v 44. c členu spremeni, tako da bodo pacienti lahko uveljavljali dejanske potne stroške pri zdravljenju v tujini (EU), a le do višine, ki bi jim pripadla v primeru zdravljenja v Sloveniji.
Menim, da potni stroški nebi smeli bremeniti zdravstvene blagajne. Za socialno šibke in otroke bi moral za te potrebe obstajati poseben sklad, sicer pa bi to morale kritik zavarovalnice.
Ta denar je odliv, a je veliko večji odliv plačilo UKC za isto storitev!. Ta denar sicer dobijo tisti, ki ga za iste storitve porabijo preveč v primerjavi s tujino. S tem jih bomo prisilili h konkurenčnim cenam in kakovosti. Vprašaj se, kaj manj stane proračun? Terapija, ki pri nas stane 10 EUR ali v Italiji, kjer stane 1,8?! Preprosto moramo nastaviti ogledalo politiki(sama si ga ne bo brez našega prizadevanja) in zdravstveni stroki, ki je zaspala, otopela, včasih pokvarjena in brez poguma.
Kakor koli, sedanja ureditev je morda celo protiustavna, saj diskriminira paciente, še zlasti ko govorimo o bližji in cenejši ponudbi določene storitve!
Destimulacija tega, kar predpisuje direktiva, je škodljiva, neevropska in podobna tiščanju glave v pesek. Pacienti, ki čakamo leta na diagnoze in trpimo smo to že spregledali in ne bomo odnehali! V imenu zdravja ne bom in brez izkazovanja pripadnosti tej ali oni politični struji ...
Upam, da zdaj razumeš kaj bolj.
Zdravljenje v tujini je neposreden odliv denarja iz države, zato sem mnenja, da je določena destimulacija na tem področju smiselna.
Ne zdi se mi namreč racionalno, da bi nekomu plačevali potne stroške zato, da denar iz zdravstvene blagajne troši v tujini.
Zelo se strinjam. Predlog Novaka vzpodbuja podrejanje in prisiljeno prilagajanja iluziji, da je kazen ekonomsko korektivna. Učinkovita ni niti v psiho-sociali, zakaj bi potemtakem v gospodarskih razmerjih. Problem zdravstva je mistifikacija eticnosti medicinskih poklicev. Zakaj bi naj tak poklic terjal več spostljivosti kot kateri drugi. Slovenija je prežeta z iracionalnimi pricakovanji lenih ljudi. Zakaj sploh na zdravljenje? Tak ukrep ni domena odločitve samo posameznika, ampak je člen v verigi vzročne posledičnosti.
Je pa aktualno razmišljati tako v razmerju do državljanstva in etnične pripadnosti pacienta.
Naj država uredi in garantira enakost državljanov, pa ljudje ne bodo IZVAZALI denarja, ter tako pogojevali bančno kapitalske deficite.
Tudi način potrošnje denarja ne more biti stvar liberalisticno potrošniškega voluntarizma.
Investirati v opeko in zidove ima kot posledico enakomerno mesečne vloge v vzdrzevalne stroške.
Način razmišljanja kot Novakov implicira identicno logiko.
Enakost bi pomenila, da tudi privilegiranci z denarjem ne dobijo določenih kakovostnih storitev doma oz. da po določene ne smejo v tujino. Saj je pri nas stanje porazno tako na področju financiranja zdravstva kot stroke, od organiziranosti do strokovnih smernic.
Ko zboliš za ozdravljivo boleznijo, pa ne veš, kaj ti je, ker te ne preiskujejo, ker ni denarja, smernice so pa zastarele in ta čas ti nastaja nepopravljiva škoda, spoznaš ne le neenakost, temveč vso pravo bedo našega zdravsta. Za nagrado pa itak specialisti, ki obravnavajo te posledice, kršijo dupustne čakalne dobe oz. predpise.
Ne briga me za predpise, ne briga me za neenakost, v taki situaciji dela avtoprezervativni nagon. V taki situaciji plačaš in postaneš privilegiranec, tudi če nisi izbranec političnih elit in to pripadnosti srednjemu ali nižjemu sloju navkljub!
Moje razmišljanje in pisanje ne zagovarjata ali spodbujata kapitalizma niti socializma, pač pa globalno povezovanje stroke, ki je ena in primerjavo, da bomo vsi vedeli, kje smo. Želim si več socialnih in zdravstevnih pravic, nikakor pa ne podpiram krčenja. Sem za javno zdravstvo, kjer se bo denar trošilo racionalno in nagrajevalo dobro delo. A je to vsekakor povezano s sredstvi, racionalnostjo in strokovnostjo, ki jih sami očitno nismo sposobni zagotoviti. Vsekakor upam, da jih nekoč bomo.