Materinščina v OŠ

Odziv Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport

Razvijanje sporazumevalne zmožnosti je temeljni cilj pouka slovenščine v osnovnošolskem izobraževanju. Učenci tako že v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju spoznavajo, nadgrajujejo in utrjujejo poimenovalno, skladenjsko, pravorečno, pravopisno, slogovno in metajezikovno zmožnost, seveda v prvih razredih najprej na ravni rabe v govorjenem in šele nato zapisanem besedilu, postopoma pa se iz rabe gradi urejeno jezikovno sistemsko znanje kot izhodišče za rabo jezika v osebnem in poklicnem življenju.

Rabi dvojine kot žlahtne posebnosti slovenščine se v vseh letih izobraževanja namenja kontinuirana pozornost tako pri jezikovnem kot književnem pouku. Standardi znanja v učnem načrtu tako določajo, da imajo učenci ob zaključku osnovnošolskega izobraževanja razvito jezikovno in slogovno zmožnost, hkrati pa poznajo in upoštevajo okoliščine rabe knjižnega zbornega in knjižnega pogovornega jezika. Obe različici knjižnega jezika negujeta in ohranjata rabo dvojine. Pouk slovenščine ni edini ali glavni krivec za opuščanje dvojine oz. malomarno rabo (tudi drugih) jezikovnih zakonitosti v različnih govornih položajih.Ker je slovenščina učni jezik, se učenci jezikovne rabe učijo tudi pri drugih predmetih, najmočnejši pa je vpliv medijev, predvsem televizije, pa tudi različnih elektronskih medijev in vrstniškega ter družinskega okolja. Največ lahko naredimo na področju javne rabe slovenščine, a šele pod pogojem, da se bo spremenila širša družbena zavest o pomenu slovenščine in ohranjanju njenih posebnosti.