6. 5. 2014
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
2. odstavek 36. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu ( Uradni list RS, št. 43/11, ZVZD-1) določa, da minister, pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo predpiše v podzakonskem aktu vrste, način, obseg in roke opravljanja zdravstvenih pregledov.
Po določbi 81. člena ZVZD-1, bi moral minister izdati omenjeni podzakonski akt, poleg treh drugih , v roku 14 dni od uveljavitve zakona, to je že do decembra 2011.
Ne glede na navedeno pa ministrstvo, pristojno za delo v zvezi z obveznostjo delodajalca zagotavljati zdravstvene preglede, v okviru svojih pristojnosti pojasnjuje sledeče: 36. člen, ZVZD-1 določa, da mora delodajalec zagotoviti zdravstvene preglede delavcev, ki ustrezajo tveganjem za varnost in zdravje pri delu. V skladu s 17. členom ZVZD-1 pa mora delodajalec pisno oceniti tveganja na delovnih mestih, katerim so izpostavljeni, ali bi lahko bili izpostavljeni delavci, posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo v delovnem procesu pa delodajalec določi v pisni izjavi o varnosti , na podlagi strokovne ocene izvajalca medicine dela.
Po predpisih s področja varnosti in zdravja pri delu za delavca šteje vsaka oseba, ki za delodajalca opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi vsaka oseba, ki za delodajalca opravlja delo na drugi pravni podlagi.
Ob tem je treba pojasniti tudi pojem delovnega mesta, kot je opredeljen v Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Uradni list št. 89/1999 in 39/2005). Ta v 2. členu določa da je delovno mesto prostor v zgradbah delodajalca, ki je namenjen za izvajanje dela delavcev, in vsak drug prostor, do katerega ima delavec dostop v času dela.
Po 2. členu Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Uradni list RS, št. 87/02, 29/03 - popr., 124/06) se preventivni zdravstveni pregledi delavcev opravljajo zaradi varovanja življenja, zdravja in delovne zmožnosti delavca, preprečevanja nezgod in poškodb pri delu, poklicnih bolezni, bolezni v zvezi z delom in preprečevanja invalidnosti. S preventivnimi zdravstvenimi pregledi delavcev se torej ugotavlja delavčevo zdravje in ( zdravstvena) zmožnost za opravljanje določenega dela v delovnem okolju.
Izjava o varnosti, ki določa posebne zdravstvene zahteve za določeno delo in ocena tveganja je akt delodajalca, zato Predlog 5722-135 ni primeren za nadaljnjo obravnavo, Vlada pa vprašanja zdravstvenih pregledov poslancev in državnih svetnikov ter drugih funkcionarjev ni pristojna reševati na predlagan način.
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Ustavna ureditev volilne pravice, ki je temeljna politična človekova pravica, v Sloveniji izhaja iz enakih izhodišč kot ureditev večine sodobnih parlamentov. V demokratični državi oblast izvršuje ljudstvo neposredno ali posredno – prek izvoljenih predstavnikov. Posameznik ima pravico, da sodeluje pri oblikovanju teh državnih organov tako, da v vnaprej predpisani obliki in na predpisan način izraža svojo voljo o tem, kdo naj ga zastopa in v njegovem imenu sprejema temeljne družbene odločitve. Pravico osebe, da lahko voli člane predstavniškega telesa, označujemo kot aktivno volilno pravico. Na drugi strani ima posameznik tudi pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za to, da je izvoljen za člana takšnega državnega organa – ima torej pasivno volilno pravico oziroma pravico kandidirati na volitvah.
Ustava RS ne določa nobenih posebnih omejitev volilne pravice. Določena je splošna starostna omejitev tako za aktivno kot za pasivno volilno pravico za vse državne organe enako. Pasivna volilna pravica iz drugega odstavka 43. člena Ustave RS posamezniku zagotavlja, da se lahko pod enakimi pogoji poteguje za izvolitev v voljene državne ali lokalne organe. Ustavni ureditvi sledijo tudi ureditve v posameznih zakonih s področja volilne zakonodaje. Prvi odstavek 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo) na primer določa, da ima pravico voliti in biti voljen za poslanca državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti. Nadalje je zakonodajalec v Zakonu o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 83/12) določil, da ima pravico biti voljen za župana vsak državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti. S tem je poleg slovenskega državljanstva določena starostna omejitev, ni pa določenih nobenih drugih posebnih omejitev. Veljavna ureditev je združljiva s človekovo pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena in z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.
Poseganje v pasivno volilno pravico na način, kot to predlaga predlagatelj v svoji pobudi, bi bilo po našem mnenju protiustavno, nedemokratično in nesprejemljivo, zato predloga ne podpiramo. V demokratičnih ureditvah imajo volivci možnost, da na samih volitvah odločajo o tem, katera oseba je primerna, da jih zastopa in predstavlja njihove interese na različnih funkcijah in kandidate svobodno izbirajo. Poleg tega imajo volivci s tem, ko so poslanci oziroma funkcionarji izvoljeni le za mandat, možnost, da od časa do časa ocenijo preteklo delo in ravnanje posameznikov ter ponovno odločajo o tem, katera oseba je primerna, da predstavlja njihove interese. V kolikor volivci ocenijo, da se izvoljeni kandidat v času trajanja mandata ni izkazal za primernega, jih nedvomno sankcionirajo tako, da jih na volitvah ne izvolijo (več).