17. 6. 2013
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Ministrstvo za notranje zadeve je pristojno za sistemsko urejanje uslužbenskega sistema in v tem okviru pojasnjuje, da je v organih državne uprave in v upravah lokalnih skupnosti trajanje mandatom vodilna delovna mesta urejeno v Zakonu o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07-upb3 in 65/08). ZJU določa, da so položaji uradniška delovna mesta, na katerih se izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, in sicer jih določa v 80. člen ZJU:
v ministrstvih: generalni direktor, generalni sekretar in vodje organizacijskih enot; v organih v sestavi ministrstva: direktor in vodje organizacijskih enot; v upravnih enotah: načelnik upravne enote in vodje organizacijskih enot; v vladnih službah: direktor in vodje organizacijskih enot; v upravah lokalnih skupnosti: direktor in vodje organizacijskih enot. Položaj generalnega sekretarja in generalnega direktorja v ministrstvu, direktorja organa v sestavi in vladne službe, načelnika upravne enote in direktorja uprave lokalne skupnosti se v skladu s tretjim odstavkom 82. člena ZJU pridobi na podlagi javnega natečaja za dobo petih let. Za izbiro teh položajev se v skladu s 64. členom v povezavi s četrtim odstavkom 60. in 178. členom ZJU izvede poseben javni natečaj, ki ga izvaja posebna natečajna komisija, ki jo za vsak primer posebej imenuje uradniški svet. Le-ta ugotovi ,kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za položaj in kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj. Natečajna komisija seznam kandidatov, ki so po njeni oceni glede na strokovno usposobljenost primerni za položaj, predloži funkcionarju, ki mu je uradnik na položaju odgovoren. Med temi kandidati funkcionar, ki mu je uradnik na položaju odgovoren, izbere tistega, ki je po njegovi presoji najprimernejši. Če funkcionar, ki mu je uradnik na položaju odgovoren, oceni, da noben izmed kandidatov s predloženega seznama ni primeren, lahko zahteva od uradniškega sveta, da postopek ponovi, ali pa sam imenuje natečajno komisijo, ki izvede postopek.
V skladu z zakonom lahko funkcionar oziroma organ, pristojen za imenovanje, v skladu s četrtim odstavkom 82. člena ZJU, lahko uradnika ponovno imenuje na isti položaj brez javnega natečaja.
V skladu s 33. členom Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91, 17/91, 5/92, 13/93, 66/93, 45/94, 8/96, 31/00,36/00) traja mandat direktorja štiri leta, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno. Po preteku mandatne dobe je ista oseba lahko znova imenovana za direktorja.
Tudi 19. člen Zakona o javnih agencijah (Uradni list RS, št. 52/02, 51/04) določa, da je direktor lahko ponovno imenovan po preteku pet letne mandatne dobe.
Upoštevaje navedeno je torej posamezni mandat omejen na določeno časovno obdobje, po preteku mandata pa so lahko iste osebe ponovno imenovane, kar na podlagi njihovega dela oceni in predlaga pristojni organ. Glede na navedeno število mandatov oziroma trajanje navedenih položajev ni časovno omejeno.
Izvajanje pravic in obveznosti javnih uslužbencev temelji na veljavnih predpisih, v primerih, kot jih navaja predlagatelj (nepotizem, šikaniranje, ustrahovanje, zaposlovanje glede na »simpatičnost«), pa obstajajo ustrezne možnosti ukrepanja v skladu z obstoječo zakonodajo. Tako ZJU v drugem odstavku 83. člena ZJU določa, da se med drugim lahko uradnik razreši s položaja tudi v primeru ugotovljene nesposobnosti za opravljanje nalog na položaju. Prav tako 38. člen ZZ določa, da je direktor lahko razrešen pred potekom časa, za katerega je imenovan, če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda, ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi. Tudi ZJA vsebuje določbo, ki omogoča predčasno razrešitev direktorja, in sicer se v skladu s 23. členom, slednjega med drugim razreši, če svoje delo opravlja nevestno, nestrokovno ali se izkaže, da po delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dela na položaju direktorja.
Upoštevaje navedeno menimo, da veljavna ureditev omogoča tudi predčasno prekinitev mandata, prav tako omogoča ukrepanje pristojnih inšpekcijskih in drugih organov, omejevanje pa po našem mnenju ne bi rešilo problemov, na katere opozarja predlagatelj.