19. 1. 2010
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Ravnanje z embalažo in odpadno embalažo je v RS urejeno na podlagi načela podaljšane odgovornosti proizvajalca. To pomeni, da so proizvajalci embalaže oz. embaliranega blaga, sem sodijo tudi uvozniki in pridobitelji iz držav članic EU, odgovorni za vzpostavitev sistema ravnanja z odpadkom, ki nastane zaradi uporabe embaliranega izdelka in za financiranje tega sistema. V RS je tak sistem vzpostavljen od leta 2000 dalje. Proizvajalci morajo zagotoviti in financirati sistem ravnanja z vso odpadno embalažo, ki nastaja v RS, tako v gospodinjstvih (komunalna odpadna embalaža) kot zaradi izvajanja proizvodne ali storitvene dejavnosti ter izvajanja del v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu in prometu (nekomunalna odpadna embalaža). V primeru nekomunalne odpadne embalaže lahko svoje obveznosti izpolnjujejo ali samostojno ali v okviru ene izmed družb za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE). V primeru komunalne odpadne embalaže pa je vključitev v DROE obvezna. V ta namen DROE plačajo t.i. embalažnino, ki je odvisna od količine embalaže, ki jo dajo letno v promet v RS in od vrste embalažnega materiala. Višino embalažnine, ki mora zadoščati za kritje vseh stroškov, ki nastanejo pri ravnanju z odpadno embalažo, določi DROE. Na tak način je urejeno tudi zbiranje in nadaljnje ravnanje z odpadnimi plastenkami, stekleno, večslojno kartonsko, PET in drugo plastično in kovinsko embalažo za pijače in mlečne napitke, na katero se nanaša predlog št. 40.
Seveda smo eden ključnih členov v verigi ravnanja z odpadno komunalno embalažo potrošniki, ki smo dolžni vso odpadno embalažo ločeno zbirati in oddajati pristojnemu lokalnemu izvajalcu javne službe (komunalnemu podjetju). V RS smo že pred leti začeli z uvajanjem sistema ločenega zbiranja odpadkov na izvoru – to je na mestu nastajanja odpadka. V primeru komunalnih odpadkov se gospodinjstva spodbuja k ločenemu zbiranju vseh odpadkov (ne le odpadne embalaže – nabor odpadkov, ki naj bi jih ločeno zbirali, je zelo širok!), za katere je možno namesto odlaganja zagotoviti drugačne načine ravnanja. V začetni fazi je bil sistem ločenega zbiranja zastavljen na način, da gospodinjstva zbirajo odpadke ločeno in jih odnašajo v zbiralnice (ekološki otoki) ali v zbirne centre komunalnih podjetij. Ker rezultati ločenega zbiranja niso bili zadovoljivi, smo na ministrstvu predlagali dodatne ukrepe za spodbujanje ločenega zbiranja komunalnih odpadkov. Pristojnosti delovanja komunalnih podjetij so na občinskem nivoju, Vlada pa je l. 2008 s sprejetjem Operativnega programa odstranjevanja odpadkov nakazala novo usmeritev glede vzpostavitve stimulativnega načina obračunavanja storitev komunalnih podjetij za gospodinjstva ter v letu 2009 ukinila omejitve po Zakonu o kontroli cen, Ministrstvo za okolje in prostor pa je te usmeritve potrdilo s sprejetjem Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja. Vsi tisti, ki ločeno zbirajo odpadke na izvoru, bi morali biti nagrajeni z nižjo ceno za ravnanje z odpadki oz. vsi, ki svoje odpadke nesortirano oddajajo kot mešane komunalne odpadke, bi morali za svoj neresen odnos do okolja plačati višjo ceno. Gospodinjstva bi morala plačevati storitve odvoza odpadkov po količini dejansko prepuščenih mešanih komunalnih odpadkov. V vseh občinah bi že moral biti vzpostavljen sistem ločenega zbiranja bioloških odpadkov, nekatere občine pa so storile že korak naprej in uvedle tudi ločeno zbiranje odpadne embalaže po sistemu »od vrat do vrat«. Ker je zato frekvenca odvozov mešanih komunalnih odpadkov manjša, je posledično tudi cena odvoza nižja. Seveda pa to velja le za tista gospodinjstva, ki odpadke vestno ločujejo. Vsi tisti, ki kljub takim uvedenim ukrepom prepuščajo vse odpadke skupaj, potrebujejo (zaradi manjše frekvence odvoza) večji zabojnik za mešane komunalne odpadke, zato tudi plačajo višjo ceno.
Čeprav obstaja za uvedbo kavcij zakonska možnost, se v RS za sistem kavcij, kot ga poznajo v Republiki Hrvaški, nismo odločili. Kavcije, ki v RS veljajo za povratno stekleno embalažo, so določene na podlagi Uzanc pri vračanju in prevzemanju vračljive embalaže, ki so jih l. 2000 na prostovoljni osnovi sprejeli Združenje za trgovino, Združenje za turizem in gostinstvo ter Združenje za agroživilstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Nobene ovire ni, da proizvajalci ne bi sklenili uzanc tudi za drugo embalažo. Nasprotno, proizvajalcem je dana spodbuda za uvedbo vračljive embalaže, saj jim za takšno embalažo ni potrebno plačevati niti embalažnine niti okoljske dajatve vsakič, ko jo dajo v promet.
Iz povedanega sledi, da ni res, da slovenski potrošniki niso stimulirani in posledično nagrajeni, če odpadke ločeno zbirajo. Res je, da ne dobijo povrnjene kavcije, kot je to primer v sosednji Hrvaški. Zavedati se moramo, da povrnjena kavcija ne predstavlja nagrade ali dodatnega zaslužka, temveč le vračilo dela cene izdelka, ki ga je kupec plačal ob nakupu tega izdelka. Zaradi tega so izdelki dražji, kot so bili pred uvedbo kavcije. Sistem kavcije tudi ni pravičen za kupce na posameznem območju, če se v ta sistem prinaša tudi odpadna embalaža izdelkov, ki so bili kupljeni drugje (kot je primer na Hrvaškem; v njihov sistem se vrača tudi odpadna embalaža izdelkov, kupljenih v sosednjih državah). Ker vsak kupec, ki prinese odpadno embalažo, dobi povrnjeno kavcijo (ne glede na to, kje je izdelek kupil), so izdelki, embalirani v embalažo, za katero se ob nakupu plačuje kavcija, posledično dražji za domače potrošnike. Le-ti namreč financirajo tudi vračilo kavcije za vse izdelke, kupljene v sosednjih državah, katerih odpadna embalaže prihaja v sistem.