Zaščita novinarjev in sankcioniranje prikrito naročenih vsebin
Problem je v praksi lahko zelo preprost: podjetje ali druga interesna skupina zakupi večji oglaševalski paket pri mediju. Del tega dogovora je lahko tudi pričakovanje določene uredniške vsebine, čeprav ta navzven izgleda kot povsem neodvisen novinarski članek. Včasih je cilj promocija, drugič pritisk, diskreditacija posameznika ali zaščita določenih interesov.
Bralec pri tem ne ve, da je lahko v ozadju poslovni dogovor ali medijski zakup. Zato takšna vsebina lahko neposredno vpliva na javno mnenje, ne da bi bilo jasno, kdo ima od nje korist.
Predlagam tri jasna pravila:
1. Novinarja, ki takšno prakso zavrne ali prijavi, je treba zakonsko zaščititi pred odpovedjo, šikaniranjem ali drugimi povračilnimi ukrepi.
2. Če se dokaže, da je novinar zavestno sodeloval pri prikrito naročeni vsebini, povezani z medijskim zakupom, plačilom ali drugo koristjo, naj se mu izreče prepoved opravljanja novinarskega dela za 24 mesecev.
3. Odgovarjati mora tudi medij. Če se dokaže, da je medij sistematično prodajal prikrito uredniško vsebino kot del medijskega zakupa, naj sledi visoka denarna kazen, vezana na prihodke medija, obvezno javno razkritje kršitve, pri ponavljajočih se kršitvah pa bistveno strožje sankcije. Kazen mora biti dovolj visoka, da takšen poslovni model ni več ekonomsko smiseln.
Bistvo je preprosto: oglaševanje in naročene vsebine so legitimne, če so jasno označene. Če pa se plačana ali naročena vsebina zavestno prikazuje kot neodvisno novinarstvo, gre za zavajanje javnosti in morajo obstajati konkretne posledice.