namakanje kmetijskih površin
Zaradi vsako leto hujše suše, ki je letos še izrazitejša, vsak dan poslušamo/gledamo/beremo poročanja medijev o dveh problematikah.
Namakalni sistemi za kmetijske površine, ki da jih je premalo in bi država kmetom morala investirati vanje, ter naravo ogrožajoči nizki vodostaji vodotokov, pogini vodnega življa...
Posledica nizkih vodostajev je prepoved namakanja, zalivanja, pranja vozil itd.
Ne vidim torej smisla v financiranju namakalnih sistemov, če jih potem v času suše ne smeš uporabljati.
Edina rešitev, ki se po logiki ponuja, je gradnja zalogovnikov/akumulacij za vodo. Torej bazenov, mlak, jezer... iz katerih bi v času suše lahko namakali.
Zadeva spet prinese težavo. Vsa akumulacijska jezera postanejo prej ko slej biotopi za naravo, ter vir uporabe za ljudi (turizem, rekreacija...).
To posledično privede do tega, da teh virov spet ne moreš med sušo izrabiti, saj uničiš (sicer umetno ustvarjeni) biotop, ter odvzameš kruh tistim, ki jim ga nudi (turistična ponudba...)
Pred ca 40 leti so v državi množično meliorirali. Z evropskimi in državnimi sredstvi. Vsako loko je bilo treba spremeniti v njivo ali travnik.
Tiste, ki smo opozarjali na posledice za naravo se je preslišalo.
Potem smo imeli izgubljene biotope, poplave, ...
Ali spet ponavljamo napako z nepremišljenimi namakalnimi sistemi? Da bodo nekateri prali denar?
Morda je treba spremeniti način kmetovanja.