Predlog za uvedbo celostne (holistične) obravnave bolnikov in uradne integracije varnih naravnih metod v javni zdravstveni sistem

Odziv Ministrstva za zdravje

Celostna in na pacienta osredotočena zdravstvena obravnava je že eno od pomembnih razvojnih izhodišč slovenskega zdravstvenega sistema. Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva v Sloveniji 2026–2035 »Z odgovornostjo in sodelovanjem do boljših izidov zdravljenja« (ReNPZV26–35) predstavlja temeljni strateški dokument razvoja zdravstvenega sistema v prihodnjem desetletju ter med ključnimi usmeritvami poudarja na pacienta osredotočeno zdravstveno obravnavo, preventivo in promocijo zdravja ter kakovostno in celostno obravnavo pacientov. Celostne obravnave zato ni mogoče razumeti zgolj kot uporabo določene vrste terapevtskih metod, temveč kot obravnavo zdravstvenih potreb posameznika ob upoštevanju njegovega zdravstvenega stanja, življenjskega sloga in drugih dejavnikov, pomembnih za njegovo zdravje.

Pri tem je treba razlikovati med zdravstveno in zdravilsko dejavnostjo. Veljavna zakonodaja zdravstveno in zdravilsko dejavnost ureja ločeno. Zdravilsko dejavnost urejajo Zakon o zdravilstvu ter pripadajoči podzakonski predpisi, ki določajo zdravilske sisteme in metode ter pogoje za njihovo izvajanje. Zakon o zdravilstvu zdravilsko dejavnost opredeljuje kot dejavnost, ki jo zdravilci opravljajo z namenom izboljšati zdravje uporabnika storitev in ki obsega ukrepe ter aktivnosti, temelječe na zdravilskih sistemih in zdravilskih metodah. Za zakonito izvajanje zdravilske dejavnosti morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določajo navedeni predpisi.

Ob navedbah v predlogu, da naj bi bile naravne metode varnejše od zdravljenja z zdravili ter da bi njihova širša uporaba zmanjšala neželene učinke zdravil, uporabo kroničnih terapij in javne izdatke, poudarjamo, da naravni izvor posamezne metode ali pripravka sam po sebi ni zagotovilo njegove varnosti ali učinkovitosti. Tudi naravne in tradicionalne metode imajo lahko neželene učinke, kontraindikacije ali interakcije z drugimi oblikami zdravljenja. Odločanje o uporabi posamezne metode mora zato temeljiti na ustreznih strokovnih in znanstvenih dokazih o njeni varnosti, učinkovitosti in primernosti za konkretno zdravstveno stanje. Predlog navedenih pričakovanih koristi ne utemeljuje z ustreznimi strokovnimi oziroma ekonomskimi analizami; predlagatelj jih med drugim povezuje z zmanjšanjem porabe zdravil in prihranki zdravstvene blagajne.

Na Ministrstvu za zdravje se strinjamo, da so racionalna uporaba zdravil, preprečevanje neželenih učinkov zdravljenja, upoštevanje življenjskega sloga in aktivno sodelovanje pacienta pomembni elementi kakovostne zdravstvene obravnave. Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da je ustrezna rešitev splošna vključitev metod, opredeljenih kot naravne ali tradicionalne, v javni zdravstveni sistem oziroma njihovo financiranje iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Plačevanje prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje samo po sebi ne pomeni pravice do financiranja katere koli metode zdravljenja po izbiri posameznika.

Pri presoji morebitnega vključevanja novih zdravstvenih metod oziroma tehnologij v zdravstveni sistem je treba izhajati iz strokovno in znanstveno utemeljene presoje njihove varnosti, učinkovitosti in drugih relevantnih vidikov. Takšna presoja omogoča, da se o morebitni vključitvi posamezne metode odloča na podlagi dokazov in glede na konkretno metodo, namen uporabe ter populacijo, pri kateri naj bi se uporabljala.

Predloga za splošno vključitev naravnih in tradicionalnih metod v javni zdravstveni sistem ter njihovo financiranje iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v predlagani obliki zato ne podpiramo. To ne izključuje možnosti strokovne presoje posamezne konkretno opredeljene metode, če so zanjo na voljo ustrezni dokazi o varnosti in učinkovitosti ter so izpolnjeni strokovni, pravni in drugi pogoji za njeno uporabo oziroma vključitev v zdravstveni sistem.