Predlog za zakonsko zamejitev najvišje urne postavke javnih parkirišč v glavnem mestu in turističnih središčih

Omejitev najvišje urne postavke za parkiranje v turističnih krajih in v glavnem mestu

Spoštovani,

v zadnjih letih se soočamo z nenormalnim poviševanjem cen parkirnin v turističnih krajih in v glavnem mestu. Ponekod urne postavke dosegajo in presegajo 3 EUR / uro, kar pomeni veliko finančno breme za uporabnike javnih storitev (v glavnem mestu) ali obisk domačega turističnega kraja (Bohinj, slovenska obala...). Ker takšne parkirnine nikakor niso odraz stroškov, ki bi jih občine imele s postavitvijo parkrnih površin, pač pa gre zgolj in samo za nepravično polnjenje občinskega in drugih proračunov na račun slovenskega ljudstva in tujih gostov (domačini imajo običjano pri pakiranju izredne bonitete v primerjavi z gosti iz drugih krajev), predlagam Vladi, da z zakonsko uredbo omeji najvišjo urno postavko za parkiranje na 1,5 eur / uro.

To v neenak položaj postavlja vse, ki se

Omejitev najvišje urne postavke za parkiranje v turističnih krajih in v glavnem mestu

V zadnjih letih smo priča netrajnostnemu in nesorazmernemu poviševanju cen parkirnin na javnih površinah v upravljanju lokalnih skupnosti – predvsem v glavnem mestu in uveljavljenih turističnih središčih (npr. Bohinj, Bled, slovenska obala). Urne postavke na nekaterih ključnih lokacijah že dosegajo ali celo presegajo 3,00 EUR do 4,00 EUR na uro. Takšna cenovna politika lokalnih skupnosti je presegla funkcijo regulacije prometnih tokov in se spremenila v neupravičeno izkoriščanje monopolnega položaja ter privilegirane geografske lokacije na račun državljanov Republike Slovenije.

Vladi Republike Slovenije predlagam, da z zakonskimi oziroma podzakonskimi akti (npr. v okviru Zakona o pravilih cestnega prometa ali Zakona o financiranju občin) določi najvišjo dopustno urno postavko za parkiranje na javnih površinah (kapico), ki naj znaša največ 1,50 EUR/uro. Ali namesto pavšalne kapice 1,50 EUR uvedli kategorizacijo:

• Cona A (npr. ožje središče mesta, bolnišnice, neposredna bližina obale/jezera): kapica 1,50 EUR, vendar z omejitvijo maksimalnega časa parkiranja (npr. največ 2 uri), s čimer se prepreči celodnevno zasedanje prostora.

• Cona B (širša območja): kapica 1,00 EUR.

Za ta ukrep obstajajo ključni javno-interesni in ustavno-pravni razlogi:

1. Dostopnost javnih storitev in ustavnih pravic v glavnem mestu: Ljubljana kot glavno mesto države ni zgolj ena izmed občin, temveč središče državnih institucij. V njej se nahajajo osrednje zdravstvene ustanove (UKC Ljubljana, različni inštituti), sodišča, ministrstva in izobraževalne ustanove. Državljani iz preostalih delov Slovenije v glavno mesto pogosto ne prihajajo zaradi turizma, temveč zaradi uveljavljanja svojih osnovnih pravic (npr. obisk specialista v bolnišnici). Visoke cene parkiranja v okolici teh ustanov delujejo kot premoženjski cenzur, ki finančno ogroža in diskriminira državljane z nižjimi prihodki, ki nimajo možnosti dostopa z ustreznim javnim prevozom (npr. zaradi bolezni, nujnosti ali neobstoječih regionalnih povezav).

2. Dostopnost naravne in kulturne dediščine kot javnega dobra: Ustava RS določa, da je naravna in kulturna dediščina javno dobro vsem dostopna pod enakimi pogoji. Turistična središča, kot sta Bohinj ali slovenska obala, so slovenski nacionalni biseri, ki so se razvijali tudi z državnimi sredstvi vseh davkoplačevalcev. Agresivna cenovna politika nekaterih občin, ki cene parkiranja postavlja na raven, dostopno le premožnejšim ali tujim gostom, dejansko onemogoča domačemu prebivalstvu dostop do lastne naravne dediščine.

3. Nesorazmernost in neupravičeno ustvarjanje notranjih neenakosti: Razumljivo je, da občine z višjimi cenami ščitijo interese lokalnih prebivalcev (z različnimi subvencioniranimi dovolilnicami), vendar pa javni prostor ne sme postati tržna dejavnost za maksimizacijo dobička občinskih podjetij. Trenutne cene parkiranja drastično presegajo realne stroške vzdrževanja in amortizacije teh površin. Gre za prikrito obdavčitev državljanov iz drugih občin, ki nimajo vpliva na lokalno politiko, nimajo volilne pravice v teh občinah, so pa prisiljeni polniti občinske proračune.

4. Potreba po enotnem regulativnem okviru: Ker lokalne skupnosti delujejo avtonomno in pogosto ne upoštevajo širšega družbenega konteksta ter socialne vzdržnosti, mora država odigrati vlogo regulatorja. Kot država pozna kapice na cene pogonskih goriv ali osnovnih živil v času kriz, mora postaviti mejo tudi pri ceni dostopa do javnega prostora.

Omejitev cene javnega parkiranja na maksimalno 1,50 EUR/uro bi prisilila lokalne skupnosti, da namesto finančne represije raje razvijajo resnično učinkovite alternativne oblike trajnostne mobilnosti (npr. parkirišča P+R z brezplačnim ali subvencioniranim prevozom do središč, ki pa morajo biti cenovno privlačna, ne pa da so edina ekonomska alternativa astronomsko dragim parkiriščem). Ukrep bi zagotovil večjo socialno pravičnost, geografsko kohezijo države in enakopravnost vseh državljanov pri dostopu do ključnih storitev in naravnih lepot.

Omejitev najvišje urne postavke za parkiranje v turističnih krajih in v glavnem mestu

V zadnjih letih smo priča nesorazmernemu poviševanju cen parkirnin na javnih površinah v upravljanju lokalnih skupnosti – predvsem v glavnem mestu in uveljavljenih turističnih središčih (npr. Bohinj, Bled, slovenska obala). Urne postavke na nekaterih ključnih lokacijah že dosegajo ali celo presegajo 3,00 EUR do 4,00 EUR na uro. Takšna cenovna politika lokalnih skupnosti je presegla funkcijo regulacije prometnih tokov in se spremenila v neupravičeno izkoriščanje monopolnega položaja ter privilegirane geografske lokacije na račun državljanov Republike Slovenije.

Vladi Republike Slovenije predlagam, da z zakonskimi oziroma podzakonskimi akti (npr. v okviru Zakona o pravilih cestnega prometa ali Zakona o financiranju občin) določi najvišjo dopustno urno postavko za parkiranje na javnih površinah (kapico), ki naj znaša največ 1,50 EUR/uro. Ali namesto pavšalne kapice 1,50 EUR uvedli kategorizacijo:

• Cona A (npr. ožje središče mesta, bolnišnice, neposredna bližina obale/jezera): kapica 1,50 EUR, vendar z omejitvijo maksimalnega časa parkiranja (npr. največ 2 uri), s čimer se prepreči celodnevno zasedanje prostora.

• Cona B (širša območja): kapica 1,00 EUR.

Za ta ukrep obstajajo ključni javno-interesni in ustavno-pravni razlogi:

1. Dostopnost javnih storitev in ustavnih pravic v glavnem mestu: Ljubljana kot glavno mesto države ni zgolj ena izmed občin, temveč središče državnih institucij. V njej se nahajajo osrednje zdravstvene ustanove (UKC Ljubljana, različni inštituti), sodišča, ministrstva in izobraževalne ustanove. Državljani iz preostalih delov Slovenije v glavno mesto pogosto ne prihajajo zaradi turizma, temveč zaradi uveljavljanja svojih osnovnih pravic (npr. obisk specialista v bolnišnici). Visoke cene parkiranja v okolici teh ustanov delujejo kot premoženjski cenzur, ki finančno ogroža in diskriminira državljane z nižjimi prihodki, ki nimajo možnosti dostopa z ustreznim javnim prevozom (npr. zaradi bolezni, nujnosti ali neobstoječih regionalnih povezav).

2. Dostopnost naravne in kulturne dediščine kot javnega dobra: Ustava RS določa, da je naravna in kulturna dediščina javno dobro vsem dostopna pod enakimi pogoji. Turistična središča, kot sta Bohinj ali slovenska obala, so slovenski nacionalni biseri, ki so se razvijali tudi z državnimi sredstvi vseh davkoplačevalcev. Agresivna cenovna politika nekaterih občin, ki cene parkiranja postavlja na raven, dostopno le premožnejšim ali tujim gostom, dejansko onemogoča domačemu prebivalstvu dostop do lastne naravne dediščine.

3. Nesorazmernost in neupravičeno ustvarjanje notranjih neenakosti: Razumljivo je, da občine z višjimi cenami ščitijo interese lokalnih prebivalcev (z različnimi subvencioniranimi dovolilnicami), vendar pa javni prostor ne sme postati tržna dejavnost za maksimizacijo dobička občinskih podjetij. Trenutne cene parkiranja drastično presegajo realne stroške vzdrževanja in amortizacije teh površin. Gre za prikrito obdavčitev državljanov iz drugih občin, ki nimajo vpliva na lokalno politiko, nimajo volilne pravice v teh občinah, so pa prisiljeni polniti občinske proračune.

4. Potreba po enotnem regulativnem okviru: Ker lokalne skupnosti delujejo avtonomno in pogosto ne upoštevajo širšega družbenega konteksta ter socialne vzdržnosti, mora država odigrati vlogo regulatorja. Kot država pozna kapice na cene pogonskih goriv ali osnovnih živil v času kriz, mora postaviti mejo tudi pri ceni dostopa do javnega prostora.

Omejitev cene javnega parkiranja na maksimalno 1,50 EUR/uro bi prisilila lokalne skupnosti, da namesto finančne represije raje razvijajo resnično učinkovite alternativne oblike trajnostne mobilnosti (npr. parkirišča P+R z brezplačnim ali subvencioniranim prevozom do središč, ki pa morajo biti cenovno privlačna, ne pa da so edina ekonomska alternativa astronomsko dragim parkiriščem). Ukrep bi zagotovil večjo socialno pravičnost, geografsko kohezijo države in enakopravnost vseh državljanov pri dostopu do ključnih storitev in naravnih lepot.