Pravica do pokojnine v primerih podaljšanja delovne aktivnosti omejena na zasebni sektor, v javnem sektorju pa le izjemoma
Odlično je, da osebe, ki so sposobne učinkovito opravljati delo, ko dosežejo pogoje za upokojitev, prejemajo zasluženo pokojnino oz. del pokojnine.
Menim, da bi morale biti te pravice omejene na zasebni sektor, ki:
- ni financiran iz proračuna (vsakoletno dokazovanje izpisa iz Erarja),
- ni lastniško povezan z "državo".
Podaljšanje zaposlitve ob prejemanju pokojnine v ostalih sektorjih pa bi bilo možno izključno, če:
- gre za deficitarni poklic in/ali
- se na javni razpis ne prijavi niti en ustrezno usposobljen kandidat.
Glavni argumenti:
1. Preprečevanje neupravičenega kopičenja stroškov dela: Za sektorje, ki so na kakršenkoli način financirani iz proračuna, trenutna ureditev pomeni dvojno breme za davkoplačevalce. Država na istem delovnem mestu hkrati financira visoko plačo (pogosto z vsemi dodatki na delovno dobo) in znatni del pokojnine, kar ne odraža realne ekonomske vrednosti na trgu.
2. Generacijska prenova in preprečevanje stagnacije: Avtomatično podaljševanje delovne aktivnosti zavira vstop mladih izobraženih kadrov v javno upravo in podjetja v državni lasti. S tem se posredno preprečuje nujna modernizacija procesov in generacijska pomladitev, ki je ključna za večjo odzivnost javnih storitev.
3. Pogoj deficitarnosti kot varovalka: Podaljšanje bi moralo biti dopustno le, če delodajalec z objavo javnega razpisa dokaže, da na trgu ni kandidata, ki izpolnjuje pogoje. S tem bi preprečili zasedanje delovnih mest zgolj zaradi ohranjanja statusa quo in zagotovili, da v sistemu ostajajo le tisti strokovnjaki, ki so za delovanje države resnično nenadomestljivi (npr. v zdravstvu ali specifičnih tehničnih poklicih).
4. Učinkovitost delovnih mest: Omejitev bi prisilila organe javnega sektorja k redni reviziji delovnih mest. Trenutni sistem namreč omogoča pasivno črpanje javnih sredstev brez dokazovanja izjemne produktivnosti ali dodane vrednosti v obdobju podaljšane zaposlitve.