28. 11. 2022
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Uvodoma bi tako z vidika pokojninske in invalidske zakonodaje želeli izpostaviti, da upokojitev ob izpolnjevanju upokojitvenih pogojev ni obvezna, temveč je odločitev o upokojitvi odvisna izključno od osebne presoje zavarovanca. Izpolnitev pogojev za upokojitev sama po sebi (razen v izjemnih, zakonsko določenih primerih) tako ne more biti vzrok za prenehanje opravljanja dela oz. dejavnosti.
Na tem mestu dodatno pojasnjujemo, da Zakon o delovnih razmerjih[1] (v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na prenehanje pogodbe o zaposlitvi sledi mednarodni ureditvi. V 77. členu citiranega zakona so našteti posamezni načini, na podlagi katerih lahko preneha pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje. Poudariti velja, da so načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi lahko določeni le z zakonom.
V skladu s 77. členom ZDR-1 pogodba o zaposlitvi tako lahko preneha veljati:
- s potekom časa, za katerega je bila sklenjena,
- s smrtjo delavca ali delodajalca – fizične osebe,
- s sporazumom,
- z redno ali izredno odpovedjo,
- s sodbo sodišča,
- po samem zakonu, v primerih, ki jih določa zakon,
- v drugih primerih, ki jih določa zakon.
ZDR-1 v 90. členu našteva tudi okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo biti utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To so absolutno neutemeljeni odpovedni razlogi. Deveta alineja 90. člena določa primere varstva delavcev pred diskriminacijo pri odpovedi, in sicer je med drugim določeno, da se kot neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje starost delavca.
Dodati je treba še, da mora za vsako odpoved s strani delodajalca obstajati resen, utemeljen razlog, ki opravičuje odpoved, ti razlogi pa se lahko vežejo bodisi na osebni razlog, ki je v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, bodisi na ekonomski razlog (poslovni razlog) v zvezi z operativnimi potrebami podjetja. Upoštevajoč obrazloženo bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanje, ki ne bi temeljilo na obstoju resnega in utemeljenega razloga, temveč na izpolnjevanju določenih pogojev (vezanih npr. na starost ali na uveljavljanje pravic iz pokojninskega zavarovanja) v nasprotju s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 185, Evropsko socialno listino (spremenjeno) in ZDR-1.
Ukrep, kot ga predlaga avtor, bi bil sporen z vidika ustavne pravice svobode dela ter nesprejemljiv z vidika pokojninskega in invalidskega zavarovanja in z vidika ukrepov na področju trga dela, katerih cilj je podaljševanje delovne aktivnosti starejših. Takšen predlog namreč nasprotuje temeljnim ciljem tako obstoječega kot tudi predvidenega prihodnjega pokojninskega sistema, ki so v zagotavljanju dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema ter hkratnemu ohranjanju primerne višine pokojnin.
Ukrepi za podaljševanje delovne aktivnosti in posledično za dvig dejanske upokojitvene starosti so še posebej pomembni v luči aktualnih demografskih sprememb in zmožnosti zagotavljanja vzdržnega pokojninskega sistema in primernih pokojnin v bodoče. Pokojninski sistem je namreč v neposredni povezavi z demografsko strukturo prebivalstva, ki na dolgi rok odraža število potencialnih vplačnikov v sistem, po drugi strani pa število potencialnih prejemnikov. Slovenija se bo v prihajajočih desetletjih zaradi staranja prebivalstva in neugodnih demografskih trendov ter posledično zmanjšanja trga delovne sile soočila z izzivom, kako zagotoviti dolgoročno finančno vzdržnost sistema. Te problematike seveda ni mogoče rešiti zgolj na način pospešenega in večjega zaposlovanja mladih na mesta, ki bi se izpraznila z odhodom posameznikov v pokoj. Z vidika delovanja pokojninskega sistema in zaposlovanja mladih se je namreč treba zavedati, da je argument, da ostajanje starejših v delovni aktivnosti pomeni manj delovnih mest za mlade, zavajajoč in ne drži. Izpraznjeno delovno mesto starejšega delavca, ki se je upokojil, namreč še ne pomeni tudi prostega delovnega mesta za mladega. V teoriji se ta pojav imenuje starostno zaposlitveni paradoks, ki se ustvarja zaradi zmanjševanja števila delovno sposobnega prebivalstva in povečevanja deleža starega prebivalstva, v realnosti pa se kaže predvsem v tem, da države, kjer je ugotovljena visoka stopnja zaposlenosti starejših beležijo tudi precej visoko stopnjo zaposlenosti mladih.
Želeli bi torej poudariti, da podaljševanje delovne aktivnosti starejših oseb ni v povezavi s problematiko brezposelnosti mladih. Ob upoštevanju, da je slovenska delovna sila stara le v razmerju do upokojitvene starosti, ne pa tudi glede na podaljšano pričakovano trajanje življenja, so spremembe v starostni strukturi delovne sile tudi posledica vse poznejšega vstopanja mladih na trg delovne sile in podaljševanja trajanja študijskega obdobja, kar pomeni dvojni primanjkljaj v pokojninski blagajni - na eni strani zaradi zmanjševanja števila zavarovancev, na drugi strani pa zaradi daljšega prejemanja pravic ob krajšem obdobju vključenosti v sistem.
Sistem obveznega zavarovanja bi bilo zato potrebno prilagoditi na način, da se vanj vključi čim več delovno sposobnega prebivalstva, po drugi strani pa mora biti pokojninski sistem pravičen do vseh generacij, med drugim tudi do bodočih prejemnikov pokojnin, ki s prispevki zagotavljajo pokojnine sedanjim upokojencem. Ker se v prihodnje pričakuje podaljšanje trajanja živetja ter številčno močno povečanje pasivne generacije, za katero pokojninske odhodke plačujejo delovno aktivni, bi pričakovane ekonomske posledice čedalje daljšega življenja tako na eni strani mogoče omiliti s podaljševanjem delovne aktivnosti in z usmerjenim vključevanjem starejših v družbeno-ekonomsko življenje, na drugi strani pa z vzbujanjem zaupanja v dolgoročno vzdržnost pokojninskega sistema tudi pri mladih generacijah, ki bo vplivalo na motivacijo za plačevanje prispevkov ter zagotovilo njihovo participacijo v okviru solidarnosti, ki predstavlja temelj dokladnega sistema pokojninskega zavarovanja.
V povezavi z navedenim bi želeli še opozoriti na vedno daljše obdobje prejemanja pokojnine, kar vpliva na javno finančno porabo, saj se je povprečna doba prejemanja pokojnine od leta 2001 do 2021 pri ženskah podaljšala iz 15 let in 11 mesecev v letu 2001 na kar 24 let in 9 mesecev v letu 2021, nekoliko manj pa pri moških, in sicer iz 14 let in 1 meseca na 17 let in 7 mesecev, pri čemer se je dejanska povprečna upokojitvena starost v enakem obdobju pri ženskah dvignila za 6 let, pri moških pa za 3 leta in 4 mesece.
Na koncu bi v zvezi s pripombo avtorja predloga, da so uživalci dela pokojnine pogosto bolniško odsotni, želeli opozoriti, da je zaradi samega namena navedene spodbude, ki je v podaljševanju delovne aktivnosti, izplačilo dela pokojnine omejeno, kadar so zavarovanci delovno neaktivni, ker zaradi bolniške odsotnosti, daljše od 30 delovnih dni, ne delajo.