Predlog za normativno prenovo ureditve opravljanja izpita iz Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP – 2. STOPNJA)
1. IZHODIŠČA IN NAMEN PREDLOGA
Kakovostno, zakonito in učinkovito delovanje javne uprave je neposredno odvisno od strokovne usposobljenosti javnih uslužbencev, zlasti na področju vodenja upravnih postopkov in odločanja o pravicah, obveznostih ter pravnih koristih strank. Obstoječi sistem preverjanja znanja iz Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na 2. stopnji sicer zagotavlja določeno raven standardizacije, vendar v praksi izkazuje več pomanjkljivosti, ki vplivajo na njegovo učinkovitost, racionalnost in pravičnost.
Namen tega predloga je vzpostaviti bolj sodoben, strokovno utemeljen in sorazmeren sistem preverjanja znanja, ki bo:
preprečeval podvajanje že preverjenih kompetenc,
omogočal večjo fleksibilnost pri opravljanju izpita,
ohranjal visoke standarde strokovnosti,
ter prispeval k racionalizaciji kadrovskih in administrativnih procesov v javni upravi.
2. Identifikacija ključnih problemov obstoječe ureditve
2.1. Podvajanje znanja pri diplomantih upravnih študijskih programov
Diplomanti visokošolskih programov s področja uprave v okviru formalnega izobraževanja sistematično in poglobljeno obravnavajo:
splošni upravni postopek,
upravno pravo,
pravna sredstva,
prakso odločanja in priprave upravnih aktov.
Takšni programi vključujejo preverjanje znanja (pisno in ustno), seminarsko delo ter praktične primere, kar presega obseg in globino standardnega izpita ZUP. Kljub temu morajo diplomanti ponovno opravljati enakovrsten izpit, kar predstavlja:
vsebinsko podvajanje,
neučinkovito uporabo časa in virov,
nepotrebno administrativno breme.
2.2. Neprožen in nesorazmeren izpitni sistem
Veljavna ureditev določa, da kandidat ob neuspehu na enem delu izpita (najpogosteje ustnem) izgubi veljavnost celotnega izpita, vključno s pisnim delom. Takšna ureditev ne razlikuje med različnimi vrstami znanja in kompetenc:
pisni del preverja analitično razumevanje in sposobnost strukturiranega pravnega razmišljanja,
ustni del preverja sposobnost argumentacije, interpretacije in komunikacije.
Izenačevanje obeh delov v smislu popolne odvisnosti povzroča:
nesorazmerne posledice za kandidate,
podaljševanje postopkov,
dodatne obremenitve za izpitne komisije.
2.3. Neusklajenost z načeli sodobnega preverjanja znanja
Sodobni sistemi certificiranja in preverjanja strokovne usposobljenosti temeljijo na:
modularnosti,
priznavanju delnih dosežkov,
časovni veljavnosti posameznih kompetenc.
Obstoječi sistem teh načel ne upošteva v zadostni meri, kar zmanjšuje njegovo prilagodljivost in učinkovitost.
3. Predlagane normativne rešitve
3.1. Sistem priznavanja znanja na podlagi formalne izobrazbe
Predlaga se uvedba mehanizma priznavanja izpita ZUP (2. stopnja) za osebe, ki so zaključile akreditirane študijske programe s področja uprave, pri čemer bi se lahko uporabila ena izmed naslednjih rešitev:
popolno priznanje izpita,
priznanje pisnega dela izpita,
ali opravljanje zgolj dopolnilnega ustnega preverjanja, usmerjenega v praktično uporabo znanja.
Merila za priznavanje bi morala temeljiti na:
akreditaciji programa,
obsegu in vsebini predmetov,
dokazilih o opravljenih obveznostih.
3.2. Uvedba delne veljavnosti izpitnih komponent
Predlaga se normativna ločitev pisnega in ustnega dela izpita, pri čemer:
uspešno opravljen pisni del ohrani veljavnost za določeno časovno obdobje (npr. 24 mesecev),
kandidat ob neuspehu na ustnem delu ponovno opravlja izključno ustni del.
S tem se vzpostavi pravičnejši sistem, ki:
priznava že dokazano znanje,
zmanjšuje ponavljanje,
spodbuja postopno napredovanje.
3.3. Časovna veljavnost in nadzor nad kakovostjo
Za ohranitev strokovnih standardov se predlaga:
omejena veljavnost posameznih delov izpita,
možnost dodatnega preverjanja v primeru daljšega časovnega zamika,
redno posodabljanje izpitnih vsebin glede na zakonodajne spremembe.
3.4. Digitalizacija in transparentnost postopkov
Vzpostavi naj se enoten informacijski sistem, ki omogoča:
evidenco opravljenih delov izpita,
avtomatsko spremljanje veljavnosti,
večjo preglednost za kandidate in institucije.
4. Pričakovani učinki predlaganih sprememb
Uvedba predlaganih rešitev bi imela večplastne pozitivne učinke:
strokovni učinki: bolj ciljno usmerjeno preverjanje znanja in večja relevantnost izpitov;
organizacijski učinki: razbremenitev izpitnih komisij in administracije;
ekonomski učinki: zmanjšanje stroškov zaradi manjšega števila ponavljanj;
kadrovski učinki: hitrejša vključitev usposobljenih posameznikov v delovne procese;
motivacijski učinki: večja pravičnost in spodbudnejše okolje za kandidate.
5. Sklepne ugotovitve
Predlagana prenova sistema opravljanja izpita ZUP na 2. stopnji predstavlja premišljen korak v smeri modernizacije javne uprave. Upošteva načela sorazmernosti, učinkovitosti in priznavanja znanja ter odpravlja obstoječe sistemske pomanjkljivosti.
Zato se predlaga, da pristojni organi pristopijo k:
pripravi sprememb zakonodaje oziroma podzakonskih aktov,
uvedbi sistema priznavanja znanja,
ter implementaciji modularnega pristopa k opravljanju izpita.
Takšna ureditev bi prispevala k bolj racionalnemu, pravičnemu in strokovno utemeljenemu sistemu preverjanja usposobljenosti v javni upravi.