Predlog za priznavanje zdravniških spričeval pomorščakov iz(ven) EU/EGP
1. Povzetek predloga
Predlaga se izboljšava postopkov priznavanja zdravniških spričeval pomorščakov v Republiki Sloveniji, z namenom večje usklajenosti z mednarodno pomorsko prakso, večje transparentnosti ter uvedbe možnosti individualne presoje enakovrednih spričeval, izdanih izven EU/EGP.
2. Ozadje primera
Slovenski pomorščak je predložil veljavno mednarodno zdravniško spričevalo, izdano s strani pristojnega državnega organa Kraljevine Maroko. Spričevalo izrecno potrjuje skladnost z:
• International Labour Organization (Regulation 1.2)
• International Maritime Organization (Regulation I/9)
Slovenska pomorska administracija (URSP) je spričevalo zavrnila izključno na podlagi dejstva, da je bilo izdano s strani zdravnika izven EU/EGP.
3. Trenutna ureditev v Sloveniji
Po trenutno uporabljeni praksi se priznavajo:
• zdravniki, pooblaščeni v Republiki Sloveniji
• zdravniki, pooblaščeni v državah EU/EGP
Ta pristop je pravno dopusten, vendar odpira pomembna vprašanja glede načina izvajanja.
4. Odsotnost enotnega EU sistema
Ni javno dostopnega enotnega seznama (EU register) pooblaščenih pomorskih zdravnikov.
Zato se zastavljajo ključna vprašanja:
• Na podlagi katerega seznama ali registra se preverja pooblaščenost zdravnikov iz EU/EGP?
• Katere države članice in kateri organi se upoštevajo?
• Kakšna je metodologija preverjanja v praksi?
Brez jasno opredeljenega sistema obstaja tveganje neenotne in netransparentne obravnave.
5. Neskladje med prakso na morju in upravnimi postopki
Obstaja očitno neskladje:
• Na ladjah pod zastavami držav EU (npr. Malta, Cyprus, Spain, France...) so takšna spričevala sprejeta
• V okviru Paris Memorandum of Understanding on Port State Control pregledov se presoja veljavnost in skladnost, ne pa država izvora zdravnika
• V upravnem postopku v Sloveniji pa se ista spričevala zavrnejo
Posledica:
Isto spričevalo je veljavno v mednarodnem pomorskem okolju, vendar ne v nacionalnem upravnem postopku.
6. Ključno vprašanje
Trenutni pristop temelji na avtomatični izključitvi glede na geografski izvor, brez:
• preverjanja pooblastila zdravnika
• presoje skladnosti z mednarodnimi standardi
• ocene enakovrednosti
7. Pravna izhodišča
Mednarodne konvencije:
• ne zahtevajo avtomatičnega priznavanja
• vendar tudi ne prepovedujejo priznavanja zdravnikov izven EU
• temeljijo na načelu “pooblaščenega zdravnika” s strani pristojnega organa
Pravo EU:
• dopušča nacionalno ureditev
• vendar zahteva, da so ukrepi: sorazmerni, utemeljeni, ne-arbitrarni
8. Enakovrednost standardov
V konkretnem primeru zdravniško spriščevalo pomoščaka:
• spričevalo je izdano s strani državnega organa
• izkazuje skladnost z MLC in STCW
• se uporablja in priznava v mednarodni pomorski praksi
Enakovrednost standardov je izkazana.
9. Vpliv trenutne ureditve
Trenutna praksa vodi do:
• neenake obravnave pomorščakov
• administrativnih ovir brez vsebinske presoje
• zmanjšane usklajenosti z mednarodno prakso
10. Predlog rešitve
Predlaga se:
1. uvedba individualne presoje spričeval iz tretjih držav
2. priznavanje na podlagi dokazane enakovrednosti standardov
3. jasna opredelitev metodologije preverjanja (seznami, kriteriji)
4. večja usklajenost med upravno prakso in dejansko pomorsko prakso
11. Dejstvo
Mednarodne konvencije ne zahtevajo avtomatičnega priznavanja, vendar tudi ne omejujejo priznanja na EU/EGP.
Slovenija ima pravico določiti strožja pravila, vendar bi bilo smiselno zagotoviti, da se ta pravila izvajajo:
• transparentno
• sorazmerno
• ob upoštevanju enakovrednih standardov
Predlagana izboljšava bi prispevala k večji pravni jasnosti, učinkovitosti postopkov in usklajenosti z mednarodnim pomorskim okoljem.
Pomorščaki so po naravi svojega dela mednarodni delavci. Njihovo delovno okolje ni vezano na eno državo, temveč na globalni pomorski prostor, kjer se uporabljajo enotni standardi, določeni z International Labour Organization, International Maritime Organization, STCW in drugimi mednarodnimi okviri.
Zdravniška spričevala, izdana v skladu s temi standardi, so v praksi sprejeta in uporabljena po vsem svetu, na ladjah, pod različnimi zastavami, ter v okviru mednarodnih nadzornih režimov.
V takšnem kontekstu je nesorazmerno, da bi bil pomorščaku onemogočen dostop do izpita ali podaljšanja strokovnih potrdil zgolj zaradi države izdaje zdravniškega spričevala, če to spričevalo izkazuje popolno skladnost z mednarodnimi zahtevami.
Tak pristop ustvarja nepotrebne ovire za opravljanje poklica, ki je že po svoji naravi globalen, ter zmanjšuje usklajenost med nacionalnimi postopki in dejanskim delovanjem mednarodnega pomorskega sistema.
Zato predlagana rešitev ne pomeni znižanja standardov, temveč njihovo dosledno in smiselno uporabo v skladu z mednarodnim značajem pomorskega poklica.
S prijetnimi pozdravi
RICARDOS VASSILLAKIS, Kap.d.pl.
