19. 5. 2026
Odziv Ministrstva za javno upravo
Za izvolitev na funkcijo poslanca v Državni zbor Republike Slovenije je ključna izpolnitev pogojev, ki izhajajo iz Ustave Republike Slovenije (Ustava RS)[1] in Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ)[2], ter Zakona o poslancih (ZPos)[3].
Ustava RS v 3. členu določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, ki jo državljanke in državljani izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Volilno pravico kot splošno in enako pravico, ki jo ima vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, določa 43. člen Ustave RS. Ta pravica vključuje tako pravico voliti kot tudi pravico biti voljen. To pomeni, da sta osnovna pogoja za izvolitev na poslansko funkcijo državljanstvo Republike Slovenije in starost najmanj 18 let na dan volitev.
Ustava RS zakonodajalca nadalje pooblašča, da z zakonom določi nezdružljivost poslanske funkcije z drugimi funkcijami in dejavnostmi ter morebitne dodatne pogoje oziroma omejitve pasivne volilne pravice, torej pravice biti voljen. Takšni pogoji morajo biti skladni z načeloma splošnosti in enakosti volilne pravice.
ZVDZ ureja volilni sistem in postopek kandidiranja. Poslanci se volijo na podlagi splošne in enake volilne pravice, na svobodnih in neposrednih volitvah s tajnim glasovanjem. Za kandidiranje zakon določa, da politične stranke kandidate določajo po postopku, predpisanem z njihovimi pravili, pri čemer se lista kandidatov določi s tajnim glasovanjem. Zakon omogoča tudi, da listo kandidatov določijo volivci s podpisovanjem.
Izhodišče slovenske ustavne ureditve je, da poslance izvoli ljudstvo na splošnih, enakih, neposrednih in tajnih volitvah. Prav zato so pogoji za izvolitev razmeroma široki: ne zahtevajo posebne izobrazbe, poklica ali delovnih izkušenj. Namen takšne ureditve je, da je poslanska funkcija dostopna vsem polnoletnim državljanom pod enakimi pogoji. To izhaja iz načela splošne volilne pravice, ki preprečuje, da bi država vnaprej izločala posameznike zaradi njihove izobrazbe, delovnih izkušenj, političnega prepričanja ali drugih podobnih osebnih okoliščin.
Poslanec ni uradnik, sodnik ali zdravnik, pri katerem je za opravljanje funkcije bistvena posebna strokovna kvalifikacija, temveč je politični predstavnik. Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in pri izvrševanju svoje funkcije niso vezani na navodila. Zato je pri poslanski funkciji ključna demokratična legitimnost, ne pa formalna strokovna usposobljenost. Po mnenju ministrstva bi bili dodatni pogoji, kot sta zahtevana izobrazba ali določene delovne izkušnje, težko opravičljivi, če bi nesorazmerno omejevali pravico kandidirati.
Dostop do funkcije ministra je v izhodišču odprt državljanom Republike Slovenije, ki niso bili obsojeni na nepogojno kazen zapora daljšo od enega leta[4]. Zakonodaja za zasedbo ministrske funkcije ne določa pogojev, kakršni so sicer značilni za zaposlitev na strokovnih ali uradniških delovnih mestih. Funkcija ministra je namreč politična funkcija, ne pa strokovno delovno mesto v smislu uslužbenske zakonodaje. Zato njeno opravljanje ni vezano na formalno izpolnjevanje izobrazbenih pogojev ali pogojev glede delovnih izkušenj, temveč predvsem na demokratično legitimnost postopka imenovanja, zaupanje predsednika vlade in Državnega zbora ter politično odgovornost ministra.
Veljavna ureditev imenovanja ministrov, njihovega položaja med opravljanjem funkcije ter pravic po prenehanju funkcije temelji na Ustavi RS in na področnih zakonih, zlasti na Zakonu o funkcionarjih (ZF)[5], Zakonu o državni upravi (ZDU-1)[6], Zakonu o Vladi Republike Slovenije (ZVRS)[7] ter ZPos.
Glede postopka imenovanja ministrov pojasnjujemo, da v skladu z drugim odstavkom 112. člena Ustave RS ministre imenuje in razrešuje Državni zbor na predlog predsednika vlade. Pred imenovanjem se kandidat za ministra predstavi pristojnemu delovnemu telesu Državnega zbora.
Poslovnik državnega zbora (Poslovnik)[8] določa, da predsednik vlade najpozneje v 15 dneh po svoji izvolitvi predlaga Državnemu zboru imenovanje ministrov. Predlog kandidatur pošlje pisno predsedniku državnega zbora, pri čemer predlog vsebuje listo kandidatov za ministre z navedbo imena in priimka, datuma rojstva in naslova prebivališča ter pisno privolitev kandidata. Navedeno je urejeno v 229. členu Poslovnika.
Iz navedenega izhaja, da kandidate za ministre predlaga predsednik vlade, njihova primernost, strokovna usposobljenost in sposobnost za vodenje posameznega resorja pa se preverjajo v okviru predstavitve pred pristojnim delovnim telesom Državnega zbora ter z odgovori kandidata na vprašanja članov delovnega telesa. Sama kandidatura pri tem ni pogojena s članstvom v politični stranki, prav tako pa tudi ne z določeno stopnjo izobrazbe, splošno strokovno usposobljenostjo ali drugimi formalno določenimi pogoji in kompetencami.
Če pristojno delovno telo v svojem mnenju oceni, da predstavitev kandidata ni bila ustrezna, lahko predsednik vlade na podlagi drugega odstavka 231. člena Poslovnika umakne predlog kandidature za ministra in hkrati predloži novo kandidaturo za delovno področje oziroma resor, ki naj bi ga kandidat prevzel. Kandidat za ministra lahko od kandidature odstopi tudi sam.
Ministri so funkcionarji izvršilne veje oblasti, zato je pri opravljanju te funkcije bistvena povezava z demokratičnim postopkom imenovanja in politično odgovornostjo. V skladu z ZVRS vlada v skladu z Ustavo RS, zakoni in drugimi splošnimi akti Državnega zbora določa, usmerja in usklajuje izvajanje politike države. Vlada Državnemu zboru predlaga zakone, državni proračun, nacionalne programe in druge splošne akte, s katerimi se določajo načelne in dolgoročne politične usmeritve za posamezna področja iz pristojnosti države.
V skladu s 4. členom ZVRS je vlada odgovorna Državnemu zboru za politiko države, ki jo vodi, in za razmere na vseh področjih iz pristojnosti države. Vlada nadzoruje delo ministrstev, jim daje smernice za izvajanje politike in izvrševanje zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov ter skrbi, da ministrstva usklajeno izvršujejo svoje naloge.
Položaj ministra je podrobneje opredeljen tudi v 16. členu ZDU-1, ki določa, da minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedenega izhaja, da minister ne opravlja funkcije kot strokovni uslužbenec oziroma nosilec strokovnega delovnega mesta, temveč kot politični funkcionar, ki vodi ministrstvo, določa prioritete, usklajuje interese, sprejema odločitve na podlagi strokovnih podlag ter zanje nosi politično odgovornost.
Zato legitimnost ministra ne izhaja primarno iz njegove formalne izobrazbe ali delovnih izkušenj, temveč iz ustavno in poslovniško določenega postopka imenovanja, zaupanja predsednika vlade in parlamentarne večine ter iz njegove politične odgovornosti Državnemu zboru. Predpisovanje obveznega izobrazbnega pogoja ali pogoja delovnih izkušenj za kandidiranje na funkcijo ministra bi lahko pomenilo omejevanje dostopa do politične funkcije, za kar bi bilo treba izkazati posebej utemeljene ustavnopravne razloge, zlasti ob upoštevanju narave ministrske funkcije kot politične funkcije izvršilne oblasti.
Upoštevaje navedeno Ministrstvo za javno upravo meni, da veljavni normativni okvir že omogoča, da funkcijo ministra zasede oseba, za katero predsednik vlade in Državni zbor presodita, da je primerna, strokovno usposobljena in kompetentna za vodenje posameznega resorja.
[1] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a, 92/21 – UZ62a in 98/25 – UZ74a.
[2] Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 54/07 – odl. US, 23/17, 29/21 in 12/24.
[3] Uradni list RS, št. 112/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 39/11, 48/12, 17/22, 95/24, 57/25 – ZF in 10/26.
[4] Pogoj nekaznovanosti konkretneje določa 6. člen Zakona o funkcionarjih (Uradni list RS, št. 57/25).
[5] Uradni list RS, št. 57/25.
[6] Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21, 189/21, 153/22, 18/23 in 83/25 – ZOUL.
[7] Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 38/10 – ZUKN, 8/12, 21/13, 47/13 – ZDU-1G, 65/14, 55/17, 163/22 in 57/25 – ZF
[8] Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US, 111/21, 58/23 in 35/24.