Sistematična uporaba poročila Slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije pri izobraževanju in javni diplomaciji
Predlagam, da Vlada Republike Slovenije sprejme odločitev o sistematični uporabi poročila Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956, ki ga je pripravila Slovensko-italijanska zgodovinsko-kulturna komisija, kot referenčnega dokumenta pri izobraževanju, javni diplomaciji in podpori slovenski manjšini v Italiji. Gre za edinstven, soglasno sprejet dokument slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, ki celovito in strokovno obravnava eno najbolj občutljivih poglavij skupne zgodovine in ga zato ni mogoče razumeti kot enostransko ali politično pristransko razlago preteklosti.
Komisija je že ob sprejetju poročila priporočila, da se njegovi izsledki uporabljajo tudi pri pouku zgodovine na obeh straneh meje, vendar to priporočilo v praksi nikoli ni bilo sistematično uresničeno. V Sloveniji se poročilo uporablja predvsem v akademskem okolju in kot dodatni vir, v Italiji pa je v veliki meri ostalo nepoznano širši javnosti in izobraževalnemu sistemu. Posledica tega je, da se v italijanskem javnem prostoru, zlasti ob dnevu Giorno del Ricordo, pogosto pojavljajo zgodovinsko neutemeljene trditve, pretirane ali napačno predstavljene številke ter poenostavljene interpretacije, ki izključujejo kontekst fašističnega nasilja in okupacije ter kolektivizirajo krivdo na Slovane kot celoto. Takšni diskurzi ne prispevajo k razumevanju preteklosti, temveč poglabljajo nezaupanje in otežujejo sobivanje v obmejnem prostoru.
Drugi ponatis poročila, ki sta ga izdala Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve ter Fakulteta za družbene vede, predstavlja priložnost, da Republika Slovenija preide od občasnega in defenzivnega odzivanja k proaktivni, umirjeni in dejstveno utemeljeni politiki zgodovinskega dialoga. Vlada bi lahko poročilo uporabila kot strokovno osnovo za pripravo priporočil za učitelje zgodovine, za podporo čezmejnim izobraževalnim in kulturnim projektom ter kot referenčno gradivo v javni diplomaciji, zlasti v komunikaciji z italijanskimi sogovorniki, evropskimi institucijami in mediji.
Takšen pristop ne pomeni zanikanja trpljenja nobene skupnosti, temveč dosledno zagovarjanje zgodovinske natančnosti, celovitega konteksta in spoštovanja dejstev, ki so jih skupaj ugotovili strokovnjaki obeh držav. Sistematična uporaba poročila bi prispevala k boljšemu razumevanju skupne preteklosti, krepila odpornost družbe proti zgodovinskemu revizionizmu in sovražnemu govoru ter dolgoročno prispevala k stabilnejšim in bolj zaupanja vrednim odnosom med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo ter k varnejšemu položaju slovenske manjšine v Italiji.