Pobuda za uskladitev sodne prakse in spremembo zakonodaje glede določanja režima prestajanja zapornih kazni
Vse pogosteje se pojavljajo primeri, ko so na odprte oddelke zaporov napoteni obsojenci, ki po strokovnih merilih tja ne sodijo. Med njimi so povratniki, specialni povratniki, redko tudi tujci z izrečenim izgonom, osebe z izrazito neurejenim psihosocialnim stanjem ter odvisniki od prepovedanih substanc. Režim odprtega oddelka zapora pomeni minimalen nadzor, več ugodnosti v število izhodov, obiskov, omogočena uporaba GSM aparata 24 ur na dan, internet 24 ur na dan in tako dalje, prav tako odprti oddelek predstavlja realno možnost pobega, saj varnostni nivo ni prilagojen visokemu tveganju.
Na odprith oddelkih bi naj morali biti nastanjeni najbolj urejeni obsojenci, ki so že pridobili zunajzavodske ugodnosti, saj so se skozi proces preverjanja izkazali za zaupanja vredne in jim je v interesu, da tega zaupanja ne zlorabijo, kar po pridobljenih informacijah ne drži.
Podana problematika izhaja tudi iz neenotne sodne prakse pri uporabi 86. člena KZ-1. V praksi je zaznati, da:
- nekatera sodišča ob izreku kazni izrecno določijo prestajanje na odprtem oddelku,
- druga sodišča pa v obrazložitvah navajajo, da o oddelku ne odločajo (nekatera sodišča pri izreku enotne kazni določijo način prestajanja, druga sodišča zapišejo, da odločajo le o višini enotne kazni, ne morejo pa odločati o načinu prestajanja zaporne kazni).
Neustrezno določanje režimov prestajanja kazni vodi do:
- povečanja varnostnih tveganj,
- zmanjšanja učinkovitosti izvrševanja kazni,
- povečanja tveganja pobegov,
- neučinkovite rehabilitacije,
- občutka neenakosti med obsojenci,
- večje obremenitve policije z iskanjem pobeglih oseb.
Odprti oddelek je namenjen obsojencem z nizkim tveganjem za pobeg in reintegracijo v skupnost. Osebe z izrazito kriminalno dinamiko, odvisnostmi in ponavljajočimi kršitvami teh kriterijev ne izpolnjujejo.
Predlogi za izboljšave
- Pregled in morebitna sprememba 86. člena KZ-1, 3. odstavek, tako, da bo odločitev o konkretnem oddelku izključna pristojnost strokovne skupine matičnega zavoda in ne sodišča.
- Obvezna napotitev vseh obsojencev v matični zavod, ne glede na sodno odločbo o vrsti oddelka, o končni razporeditvi oziroma režimu prestajanja zaporne kazni naj odloča strokovna skupina matičnega zavoda in ne sodišče.
- Privedeni obsojenci (po tiralici) naj se nikoli ne nameščajo v odprti oddelek, temveč vedno v zaprti oddelek matičnega zavoda v skladu s tveganjem.
- Poenotenje sodne prakse. Sodišča naj se dosledno držijo določila, da o oddelku odločajo zavodi in ne sodniki/sodnice.
Poudariti je potrebno, da je v prvi vrsti za končni razplet krivo tudi samo tožilstvo, kateri sodišču med drugim tudi predlaga režim odprtega oddelka oziroma, da se naj kazen izvršuje v zaporu z odprtim režimom, samo sodišče pa temu v celoti sledi.
Smiselno je, da se premisli in oceni možnost preučitve spremembe 86.čl KZ-1, natančneje 3.odstavek, prav tako je na mestu argument, da bi se moralo vse obsojene na zaporne kazni pošiljati v matične zavode (v kolikor je s sodbo izrečena zaporna kazen), kjer, kot že zgoraj napisano, le strokovna skupina, katera se dejansko ukvarja z obsojenim in ima vse potrebne podatke, oceni in določi režim prestajanja zaporne kazni.
Direktor posameznega zavoda oz. zapora pa že ima na podlagi zakonskih določil možnost določiti na katerem oddelku bo obsojenec kazen prestajal. Tako ta stavek jasno nakazuje na dejstvo, da že obstaja postopek, ki je v skladu z zakonom, da omogoča odločanje o režimu prestajanja zaporne kazni. Le takšno odločanje je strokovno, smiselno in pravilno. Po mnenju mnogih bi se morala odvzeti možnost, da sodišče odloča o režimu prestajanja zaporne kazni in bi tako morala o tem odločati le strokovna skupina vsakega zavoda in katera je edina, ki ima v njej skupino ljudi, ki so za to usposobljeni in so na teh področjih strokovnjaki.