Razširjena odgovornost staršev za kazniva dejanja mladoletnih

Odziv Ministrstva za pravosodje

Pojasnjujemo, da veljavni Kazenski zakonik (KZ-1) že ponuja institute in inkriminacije, ki ob njihovi ustrezni uporabi v praksi že omogočajo uveljavljanje kazenske odgovornosti staršev in drugih oseb, ki so odgovorne za otroka oziroma mladoletnika ali ki ga zlorabljajo za izvrševanje kaznivih dejanj.

Nekatere inkriminacije tako že omogočajo uveljavljanje kazenske odgovornosti staršev, rejnikov, skrbnikov ali drugih oseb, ki s svojim ravnanjem ali opuščanjem dolžnega ravnanja škodljivo vplivajo na razvoj otroka oziroma mladostnika, tudi kadar se tak škodljiv vpliv kaže na primer v odklonskem vedenju otroka ali mladostnika. Mednje sodita zlasti kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja (192. člen KZ-1) ter kaznivo dejanje kršitve družinskih obveznosti (193. člen KZ-1). 

Kot storilca se v skladu s KZ-1 obravnava tudi »posrednega storilca« – torej tistega, ki kaznivo dejanje stori z izrabljanjem in vodenjem dejanj drugega. Posredni storilec naklepno uporabi oziroma izkoristi drugo osebo za izvršitev kaznivega dejanja – ta (druga) oseba (ki je sicer neposredni storilec) je torej »sredstvo« za izvršitev kaznivega dejanja oziroma zgolj podaljšana roka posrednega storilca. Če torej na primer starš otroka (ki sam ni kazensko odgovoren) zlorabi tako, da ta zanj izvrši kaznivo dejanje, se kaznuje starša kot posrednega storilca. V skladu s KZ-1 se kaznuje tudi napeljevalca ali pomagača, ki ju imenujemo »udeleženca pri kaznivem dejanju«. »Napeljevalec« je tisti, ki naklepno vpliva na drugega, kar pri njem povzroči odločitev za storitev kaznivega dejanja. »Pomočnik« pa je tisti, ki naklepno pomaga storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju. 

Z vidika civilne odgovornosti staršev in otrok za povzročeno škodo pojasnjujemo, da Obligacijski zakonik (OZ) celovito ureja pravne podlage za povrnitev tako nastale škode v okviru 3. odseka: Odgovornost za drugega. V skladu s 142. členom OZ starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo. Nadalje je določeno, da starši odgovarjajo za škodo, katero povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, na podlagi 144. člen OZ odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Poleg tega pa OZ že vsebuje tudi določbo o posebni odgovornosti staršev. V 145. členu je tako določeno, da tudi če nadzorstvo nad mladoletno osebo ni dolžnost staršev, temveč koga drugega, ima oškodovanec pravico zahtevati odškodnino od staršev, če je škoda nastala zaradi slabe vzgoje mladoletnika, slabih zgledov ali grdih navad, ki so mu jih dali starši, ali če se tudi sicer škoda lahko pripiše njihovi krivdi. OZ daje tako tudi pravico izbire oškodovancu, ali bo odškodnino zahteval od nadzornika ali od staršev. Če je odškodnino plačal tisti, ki je bil mladoletnika dolžan nadzorovati, pa ima skladno z drugim odstavkom 145. člena OZ pravico regresa (torej zahtevati povračilo plačanega zneska) od staršev. Obstaja tudi jasna sodna praksa, ki temelji na teh podlagah (glej npr. odločitve Vrhovnega sodišča RS: sodba opr. št. II Ips 789/1995 z dne 3. 7. 1997, sodba in sklep opr. št. II Ips 201/2004 z dne 16. 6. 2005 in sodba opr. št. II Ips 141/2006 z dne 11. 5. 2006). 

Menimo, da je opisana ureditev kazenske odgovornosti staršev in njihove odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo njihovi otroci oziroma mladoletniki, ustrezna.