Kaj pa bi glede preprečevanja nasilja na delovnem mestu še morala storiti država
Predlagam ureditev www.zsss.si/s-pasivnostjo-ne-bomo-resili-2810/
Kaj pa bi glede preprečevanja nasilja na delovnem mestu še morala storiti država? Kakšna je pravzaprav njena naloga in kako jo opravlja?
Nimam raziskovalnih podatkov, zato lahko odgovorim s stališča nekoga, ki je že dolga leta v tej problematiki in sodeluje z različnimi organizacijami, tako vladnimi kot nevladnimi in tudi s sindikati … Država je na tem področju naredila veliko premalo, ker, kot rečeno, nasilja ne delovnem mestu ni prepoznala kot družbeni problem, ampak kot problem in odgovornost zgolj delodajalcev. To pomeni, da ni razvila ali podprla, ne strokovno, organizacijsko in tudi ne finančno organizacij, ki bi, tako kot je to na primer pri nasilju v družini, poskrbele, da žrtev nasilja na delovnem mestu dobi ustrezno multiprofesionalno podporo, o kateri sem že govorila. Po drugi strani nevladne organizacije, tudi SOS telefon, kjer sem sama delovala dolga leta, nimajo pristojnosti, moči in sredstev, da bi žrtev spremljale in ji pomagale skozi vse etape reševanja problema ‒ od konflikta, pojava prvih nasilnih dejanj, sistematičnega nasilja, stigmatizacije in osamitve v kolektivu, do izgona z delovnega mesta ‒, ki je, kot rečeno, običajno dolgotrajen. Zato redke nevladne organizacije nudijo zgolj prvo psihosocialno pomoč in skrbijo za osnovno informiranje. Sama si, kot že povedano, ustrezno nudenje pomoči in ukrepanje zoper nasilje predstavljam v obliki svetovalnih centrov, kjer bi bile združene vse različne nujne oblike pomoči, svetovalci ali koordinatorji pa bi vseskozi strokovno spremljali žrtev skozi proces izhoda iz nasilja, ki, kot vemo, lahko traja več let. Če želimo res narediti kakovostni preskok pri preprečevanju nasilja na delovnem mestu, enostavno ne bo šlo drugače.
Zelo bi si želela tudi, da bi v vseh tistih poklicih, kjer zaposleni delajo z ljudmi, kjer je komunikacija ključen del samega poklica, na primer v zdravstvu, šolstvu, socialnem varstvu ipd., sistemsko uvedli supervizijo, ki bi bila del delovne obveznosti. Gre za pristop, s katerim je mogoče sproti reševati konflikte med zaposlenimi, razvijati odkrito komunikacijo, krepiti psihološko varnost in ohranjati dobre medosebne odnose. Nujno je, da za to skrbi zunanji strokovnjak, ki ni vpleten v notranja razmerja moči, interese in hierarhijo organizacije. Še več pa je treba vlagati tudi v izobraževanje, ozaveščanje, učenje veščin. Že ob prihodu na takšno delovno mesto, tudi med izobraževanjem za določen poklic, se je namreč treba opremiti z vsaj osnovnimi veščinami in znanjem o tem, kako konstruktivno reševati konflikte, kako odkrito in asertivno komunicirati, kako komunicirati z agresivnim sogovornikom in preprečiti eskalacijo, kako ukrepati ob nasilju …