Krepitev odgovornosti sodnikov pri varovanju resnice (laično: kaznovanje laganja strank, odvetnikov, itd.) v pravdnih postopkih
Zaradi nevzdržnega stanja v pravdnih postopkih, ki se kaže v razširjeni zaznavi sistematičnega navajanja neresničnih dejstev (laično lahko tudi laganja) s strani strank in njihovih pooblaščencev, posledično pa v naraščajoči povprečni dolžini pravdnih postopkov, zaznani nizki kakovosti sojenja ter upadu zaupanja javnosti v sodstvo, predlagam Vladi Republike Slovenije, da preuči potrebo po okrepitvi obstoječih mehanizmov zagotavljanja zakonitega izvajanja sodniških dolžnosti.
Posebna pozornost naj bo namenjena doslednemu spoštovanju in uveljavljanju 9. in 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki sodnikom nalagata dolžnost aktivnega, vestnega, poštenega, ekonomičnega in učinkovitega vodenja pravdnih postopkov ter dolžnost onemogočanja vsake zlorabe procesnih pravic.
V ta namen predlagam razmislek o vzpostavitvi posebnega, zakonsko določenega in funkcionalno neodvisnega disciplinskega organa znotraj sodne veje oblasti, katerega pristojnost bi bila presoja, ali sodniki pri vodenju pravdnih postopkov dosledno izvršujejo zakonske procesne dolžnosti, zlasti dolžnost preprečevanja zlorab pravic in dolžnost odzivanja na očitna in dokazana navajanja neresničnih dejstev v postopku.
Navedeni disciplinski organ ne bi posegal v vsebinsko odločanje sodnikov v posameznih zadevah, temveč bi presojal izključno ravnanje sodnika z vidika spoštovanja zakonskih procesnih obveznosti vezanih na preverjanje zlorab pravic in resničnosti navedb strank, odvetnikov, itd. Njegova naloga bi bila ugotavljanje, ali je sodnik ob zaznanih ali izkazanih zlorabah procesnih pravic ravnal aktivno in v skladu z določbami ZPP.
Navedeni disciplinski organ bi tudi preverjal resničnost navedb strank, odvetnikov, prič in pravosodnih deležnikov na podlagi dveh začetkov postopkov in s tem pomagal pri zaznavi neresnic in procesnih zlorab pravic:
1. po uradni dolžnosti, na podlagi vnaprej določenih objektivnih kriterijev in statističnega vzorca, ter
2. na podlagi obrazloženih vlog strank v postopku, ki bi utemeljeno zatrjevale opustitev dolžnega procesnega ravnanja sodnika ter neprimerno zaznavo neresničnih dejstev (kljub verodostojnim dokazom o navedbah neresnic, sodnik morda namerno »ne zazna« neresničnih dejstev in zlorab pravic).
V primeru zaznave kršitev 9. in 11. člena ZPP s strani strank, zastopnikov, itd. s strani disciplinskega organa, bi disciplinski organ o ugotovitvah seznanil preverjanega sodnika in v kolikor sodnik tudi potem ne bi deloval profesionalno, bi na podlagi ugotovljenih kršitev zakonskih dolžnosti sodnika disciplinski organ lahko predlagal ali izrekel sorazmerne in vnaprej jasno določene disciplinske sankcije, in sicer:
• denarno sankcijo v razponu od 500 do 50.000 EUR ob ugotovljenem neizpolnjevanju dolžnosti preprečevanja zlorab procesnih pravic,
• začasno razrešitev sodniške funkcije v primeru ponavljajočih se ali hujših kršitev navedenih dolžnosti,
• razrešitev sodnika v primeru nadaljevanja kršitev tudi po izrečenih disciplinskih ukrepih.
Namen predlaganih ukrepov ni omejevanje sodniške neodvisnosti, temveč njena dejanska uresničitev. Sodna neodvisnost namreč pomeni odločanje po ustavi in zakonu ter učinkovito varovanje pravice strank do poštenega sodnega postopka. Učinkoviti mehanizmi odgovornosti za neizvajanje zakonskih dolžnosti so zato nujni za krepitev integritete, učinkovitosti in legitimnosti sodstva v Republiki Sloveniji.
Obrazložitev:
Predlagani ukrepi ne posegajo v vsebinsko odločanje sodnikov v posameznih zadevah, temveč se nanašajo izključno na nadzor nad spoštovanjem zakonskih procesnih dolžnosti, ki jih sodnikom nalagata Zakon o pravdnem postopku in ustava. Težava ni v zakonodaji, temveč v njenem sistematičnem neizvajanju. Predlog ne uvaja novih obveznosti za sodnike, temveč zahteva dosledno izvajanje že veljavnih določb 9. in 11. člena ZPP, ki so sestavni del pravnega reda Republike Slovenije. Sodnik, ki dopušča sistematične zlorabe procesnih pravic in navajanje neresnic, ne deluje neodvisno, temveč arbitrerno.
Potreba po predlaganih ukrepih je razvidna iz več virov:
Iz dokumenta Sodna statistika 1-9 2025 ( podatki.gov.si/dataset/43606a24-b254-40ef-846d-2b7df3db22ed/resource/6b927791-8e62-4177-b5c3-986a70357efd/download/sodnastatistika192025.pdf ) je razvidno, da se število zadev sodnega zaostanka po 4. odst. 289. cl. SR (vključno s 105.a.cl. ZS) na sodiščih v Republiki Sloveniji povečuje in se je povečalo za kar 3,4 odstotka med 30.9.2024 in 30.9.2025. Na nevzdržno stanje trajanja pravdnih zadev (P) na sodiščih v Sloveniji, kjer se nekateri civilni spori ne končajo niti po 20 in več letih, opozarja tudi vse več strank sodišč, tako višjih, okrožnih in okrajnih. Pri statistiki okrajnih sodišč posamezni kazenski in pravdni postopki trajajo še po več kot 25 letih. So pa okrajna sodišča še posebej neuspešna pri časih trajanja dednih postopkov, saj 3517 zadev ni zaključenih po dveh letih, 526 ni zaključenih po 5 letih, 112 dednih zadev ni zaključenih niti po 10 letih, 34 jih še traja po več kot 15 let, 19 se jih ni zaključilo niti še po 20 letih in 10 zadev ni zaključenih niti po 25 letih!
Računsko sodišče Republike Slovenije je že marca 2011 ugotovilo »Projekti za odpravo sodnih zaostankov so bili sicer dokaj uspešni pri zagotavljanju boljših pogojev za delo sodišč (vir: www.rs-rs.si/revizije-in-revidiranje/arhiv-revizij/revizija/odprava-sodnih-zaostankov-1419/ ), niso pa še rešili problema sodnih zaostankov. Z izvajanjem in rezultati projektov za odpravo sodnih zaostankov se po mnenju računskega sodišča vse bolj krčijo tako imenovani sistemski razlogi za sodne zaostanke, v ospredju pa je vse bolj subjektivna odgovornost predsednikov sodišč, sodnikov in sodnega osebja.« Ni resnih dokazov, da je drugačno stanje je tudi leta 2026.
Eden od ključnih vzrokov za takšno nevzdržno stanje na področju izvajanja pravdnih postopkov je nesankcioniranje strank in njihovih odvetnikov za navajanje neresnic na sodiščih s strani sodnikov (vir: www.dnevnik.si/novice/kronika/laganje-na-sodiscu-se-le-redko-kaznuje-2693950/ ). Stranke sodišč, znajo deliti izkušnje s pravdnimi sodnimi postopki v katerih celotne tožbe temeljijo na neresnicah ter 70 in več odstotkov besedila tožb in pripravljalnih vlog, pričanj strank, temelji na navajanju neresničnega dejanskega stanja. In kljub dejstvu, da nasprotne stranke vložijo v spise dokaze o neresničnih navedbah, jih sodniki ne kaznujejo kljub 11. členu ZPP ter izrecni navedbi v 11.členu ZPP » Sodišče je dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku« in jasnemu 9. členu »Stranke, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci morajo pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po tem zakonu.« Težava v tem primeru torej ni zakonodaja (ZPP) ampak sodna praksa, ki jo izvajajo sodniki.
Neekonomičnost pravdnih postopkov, ki izhaja iz odsotnosti učinkovitega sankcioniranja strank in njihovih pooblaščencev, kadar ti pred sodiščem zavestno navajajo neresnična dejstva ali nepošteno uveljavljajo procesne pravice, se v praksi odraža predvsem v nerazumno dolgih sodnih postopkih. Takšno stanje ustvarja sistemske spodbude za procesno zavlačevanje in povečevanje obsega postopkov, kar koristi predvsem tistim udeležencem, katerih ekonomski interes je vezan na trajanje sodnega postopka, ne pa na njegovo hitro in pravično razrešitev.
Če bi stranke in njihovi pooblaščenci v sodnih postopkih dosledno navajali resnična dejstva ter procesne pravice uveljavljali v skladu z njihovim namenom, bi se večina pravdnih postopkov zaključila bistveno hitreje, pomemben del sporov pa se sploh ne bi razvil do faze sodnega odločanja. Zato predstavlja dosledno izvajanje obstoječih zakonskih določb, ki sodnikom nalagajo dolžnost sankcioniranja nepoštenega procesnega ravnanja strank, njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev, enega ključnih ukrepov za občutno zmanjšanje sodnih zaostankov in skrajšanje povprečne dolžine pravdnih postopkov.
Uresničevanje namena sodniške neodvisnosti namreč ne pomeni varovanja obstoječe sodne prakse kot take, temveč zagotavljanje sojenja v skladu z ustavo in zakonom, zlasti z načeloma vestnosti in poštenja ter dolžnostjo sodišča, da vodi postopek hitro, ekonomično in učinkovito, kot to določata 9. in 11. člen Zakona o pravdnem postopku. V primerih, ko sodniki teh zakonskih dolžnosti sistematično ne izvršujejo, je legitimno razpravljati tudi o institucionalnih mehanizmih odgovornosti, vključno z možnostjo vzpostavitve specializiranega organa ali postopka za presojo sodniškega ravnanja z vidika spoštovanja temeljnih procesnih načel, z namenom izboljšanja kakovosti, učinkovitosti in zaupanja v sodno varstvo v Republiki Sloveniji.
Predlog temelji na mednarodno sprejetih smernicah za učinkovito sodstvo in ocenjujem, da lahko drastično prispeva k vsaj naslednjim merilom učinkovitosti sodstva v relativno kratkem času:
• Povprečen čas trajanja pravdnih postopkov lahko skrajša za 60% v obdobju 3 let po uzakonitvi predloga
• Število sodnih zaostankov lahko zmanjša za 60% v obdobju 3 let po uzakonitvi predloga
• Povprečno število narokov/obravnav do zaključka zadeve lahko zniža za 50% v obdobju 3 let po uzakonitvi predloga
• Povprečni stroški postopka za državo in stranke se lahko znižajo za 50% v obdobju 3 let po uzakonitvi predloga
• Drastično povečanje zaupanja javnosti v sodstvo v obdobju 3 let po uzakonitvi predloga
• Zmanjšanje zaznave koruptivnosti s strani strank v sodnih postopkih v obdobju 3 let po uzakonitvi predloga
• Povečanje dostopnosti sodstva za stranke v obdobju 3 let po uzakonitvi predloga
Zaključek
Neodvisnost sodstva ne pomeni prostega oblikovanja sodne prakse v nasprotju z jasnimi zakonskimi določbami, temveč dolžnost odločanja v okviru ustave in zakonov. Odstopanje od zakonskih dolžnosti pomeni oslabitev, ne pa krepitev sodniške neodvisnosti.
Brez odgovornosti sodnikov ni legitimne neodvisnosti. Mednarodni standardi poudarjajo, da sodniška neodvisnost ni nezdružljiva z učinkovito disciplinsko odgovornostjo, kadar gre za kršitve zakona ali procesnih dolžnosti, temveč je ta odgovornost njen nujni sestavni del.
Namen predlaganih ukrepov ni omejevanje sodniške neodvisnosti, temveč njena dejanska uresničitev. Sodna neodvisnost se namreč ne kaže v odsotnosti odgovornosti, temveč v doslednem odločanju po ustavi in zakonu ter v učinkovitem varovanju pravice strank do poštenega sodnega postopka.
V več desetletjih razvoja sodne prakse moralne in etične norme, splošno sprejete vrednote, sodna praksa ter obstoječi disciplinski mehanizmi niso vzpostavili učinkovitega sistema odvračanja in sankcioniranja navajanja neresničnih dejstev s strani strank in njihovih pooblaščencev v pravdnih postopkih. Posledično pravdni postopki prepogosto ne zagotavljajo materialne resnice, temveč dopuščajo procesno uspešnost na podlagi zavestno neresničnih navedb, kar vodi v izkrivljanje namena sodnega varstva in spodkopavanje temeljnega načela poštenega sojenja.
Takšno stanje omogoča, da so nepoštene procesne taktike v praksi nagrajene, bodisi z upoštevanjem neresničnih dejstev bodisi z izkoriščanjem nerazumno dolgotrajnih sodnih postopkov, kar zmanjšuje učinkovitost sodnega varstva, povečuje stroške postopkov ter zmanjšuje zaupanje javnosti v sodstvo.
Predlagani ukrep bi bistveno prispeval k izboljšanju kakovosti sojenja na slovenskih sodiščih, zmanjšanju možnosti za koruptivna ravnanja, občutnemu znižanju povprečnih stroškov pravdnih postopkov za stranke ter krepitvi ugleda in legitimnosti sodstva v očeh državljanov Republike Slovenije. Poleg navedenega bi ukrep pozitivno vplival tudi na učinkovitost in predvidljivost sodnih postopkov ter na celostno delovanje pravosodnega sistema.