Zakonska določitev minimalne notranje temperature v stanovanjih večnadstropnih stavb
Do danes ni uradnega predpisa v Sloveniji, ki bi kot obvezno minimalno določal notranjo temperaturo zraka v stanovanju, ne glede na vrsto ogrevanja.
Standardi in predpisi se osredotočajo na tehnično zasnovo, energijsko učinkovitost, izolacijo in možnost ogrevanja — ne pa na zakonsko dolžnost, da mora stanovanje dejansko doseči določeno notranjo temperaturo.
Evropski standardi — predvsem EN 16798-1 (in prej ISO 7730) — ter direktiva EPBD definirajo, kakšne razpone temperature in pogoje notranjega okolja je smiselno predvideti pri načrtovanju stavb. Ti razponi (npr. ~20–25 °C med ogrevalno sezono) so pogosto uporabljeni kot “projektne smernice” in “optimalne vrednosti”.
Vendar — ne gre za zakonsko določen “minimalni bivalni standard temperature”, ki bi veljal v praksi za vse stanovanja. Zato ne moremo trditi, da je v EU predpisan minimalni temperaturen prag, ki ga morajo stanovanja konstantno izpolnjevati.
V Sloveniji (vsaj po tem, kar sem pregledal) nimam podatka, da bi obstajala nacionalna regulacija, ki zahteva minimalno temperaturo stanovanja (tako kot v Nemčiji v praksi).
Mislim, da bi bila smiselna razprava o ureditvi minimalne ogrevane temperature stanovanja, še posebej z vidika zdravja in dostojnega bivanja.
Prednosti takšne regulative:
1. Zagotovilo minimalne kakovosti bivanja in toplotne varnosti pozimi — tudi v starih ali slabo izoliranih zgradbah.
2. Zmanjšanje tveganja za vlago, plesni, zdravstvene težave zaradi prevelikega mraza, predvsem v času energetske krize, ko ljudje pogosto izklapljajo ogrevanje.
3. Potencial zaščite najemnikov, ki so sicer odvisni od dobre volje stanodajalcev.
4. Tudi ker sosednje države kažejo različne pristope (Nemčija — prag “toplotne normalnosti”, Italija — energetska politika), bi bilo v Sloveniji smiselno premisliti o kombinaciji: minimalna “zdravstvena” temperatura + energetsko učinkoviti toplotni standardi (izolacija, ogrevanje, pomoč pri stroških).
Zakaj je to pomembno in možna poučna izkušnja za Slovenijo
Nekatere države dajejo prednost “energetskim mejam” (maksimalna temperatura), druge poudarjajo “toplotno udobje in zdravje”, nekatere pa prepuščajo odločitev najemnikom in stanodajalcem oz. lastnikom ogrevalnih kotlovnic.
Smiselno bi bilo razmisliti o minimum standardu toplotnega udobja vsaj za ranljive skupine (starejši, otroci, socialno šibki), npr. da stanovanja v ogrevalni sezoni lahko dosežejo povprečno minimalno 18 °C (ali višje, če izolacija omogoča). To je podobno kot v Švedski.
Za Slovenijo bi se lahko kot model vzelo švedsko usmeritev: standardizacija projektiranja stavb tako, da omogočajo “zadovoljivo toplotno udobje” (tj. da povprečna bivalna temperatura ne pade pod neko mejo, vsaj za starejše / ranljive) + energetska učinkovitost.
Več držav v zadnjem času uvedlo omejitve zgornjih temperatur (z energetsko/okoljsko logiko). To označuje konflikt med ciljem varčevanja z energijo in pravico do dostojnega bivanja.
Pri novi gradnji oz. ob prenovah bi bilo smiselno določiti energetske in toplotne standarde, ki omogočajo uravnavanje temperature — ne le z vidika izolacije in energetske učinkovitosti, ampak tudi zdravja in bivalnega udobja.
Hkrati je upoštevati, da energetske in okoljske politike pogosto pritiskajo na nižanje ogrevanja / omejevanje maksimalnih temperatur — zato bi moral zakon, če bi določal minimalno temperaturo, upoštevati ravnotežje med energetsko učinkovitostjo, stroški ogrevanja in dostojnim bivanjem.