14. 8. 2025
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Uvodoma naj glede zakonske ureditve sklepanja kolektivnih pogodb pojasnimo, da Zakon o kolektivnih pogodbah (ZkolP, Uradni list RS, št. 43/06 in 45/08 – ZArbit) kot splošen zakon na področju kolektivnega dogovarjanja v skladu z mednarodnimi predpisi izhaja iz temeljnega načela svobode in prostovoljnosti sklepanja kolektivnih pogodb. ZKolP tako ne predpisuje ničesar, kar bi posegalo v voljo strank in preprečevalo, da do sklenitve kolektivne pogodbe pride vedno in povsod, pa tudi le takrat, kadar je takšna volja in interes obeh strank, to je stranke na strani delavcev in stranke na strani delodajalcev.
ZKolP vsebuje splošne določbe glede strank, vsebine, postopka sklenitve kolektivne pogodbe, njene oblike, veljavnosti in prenehanja, mirnega reševanja kolektivnih delovnih sporov ter evidence in objave kolektivnih pogodb, ne predpisuje pa obveznega sklepanja kolektivnih pogodb, kakor tudi ne obvezne vsebine ali vrst in ravni kolektivnih pogodb, na katerih naj bi se te sklepale. Vse to bi namreč posegalo v svobodno voljo strank. Avtonomija strank pa je eno osnovnih vodil pravne ureditve tega področja. Če ni volje ali interesa obeh strank za sklenitev neke kolektivne pogodbe, do njene sklenitve ne more priti. Vsebina kolektivnih pogodb kot rezultat pogajanj je vedno odvisen le od pogodbenih strank. Upoštevaje določila ZKolP, ni možno prisiliti nobene stranke v sklenitev neke kolektivne pogodbe niti jih ni možno prisiliti v določeno vsebino kolektivne pogodbe. Stranke kolektivne pogodbe se svobodno odločajo, ali in s kom se bodo pogajale in kakšna bo vsebina pogajanj. Odločitev o pristopu oziroma sodelovanju pri pogajanjih in odločitev o sklenitvi oziroma podpisu kolektivne pogodbe je na njihovi strani. Upoštevaje načelo svobodnega kolektivnega dogovarjanja, ministrstvo v sklepanje in vsebino kolektivnih pogodb v zasebnem sektorju ne sme posegati.
S kolektivno pogodbo torej pogodbeni stranki podrobneje uredita pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev, ki so urejena v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 –ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23 in 136/23 – ZIUZDSV). Ob tem velja opozoriti, da ZDR-1 v 9. členu določa, da sta delodajalec in delavec pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja dolžna upoštevati določbe ZDR-1 in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. V drugem odstavku tega člena je določeno, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR-1, le v izjemnih primerih, ki sodoločeni v tretjem odstavku tega člena, pa se lahko s kolektivno pogodbo določi tudi drugače. V skladu z navedeno določbo ZDR-1 tudi ZKolP v 4. členu, ki ureja omejitev avtonomije pogodbenih strank, določa, da lahko kolektivna pogodba vsebuje le določbe, ki so za delavce ugodnejše od določb, vsebovanih v zakonih, razen v primeru, ko ZDR-1 določa drugače.
V skladu z določbami ZKolP je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pristojno za vodenje evidence kolektivnih pogodb, sklenjenih za območje države in izdajo potrdil o vpisu v evidenco (25. in 27. člen). V skladu z 12. členom ZKolP minister na predlog ene od strank kolektivne pogodbe, ob izpolnjevanju vseh pogojev, ugotovi tudi razširjeno veljavnost celotne ali dela kolektivne pogodbe, kakor tudi prenehanje razširjene veljavnosti (14. člen ZKolP). Poleg tega minister, pristojen za delo, na predlog reprezentativnih združenj sindikatov in delodajalcev, določi tudi listo strokovnjakov, s katere se imenujejo strokovnjaki za posredovanje v posameznem primeru ter listo arbitrov, s katere se imenujejo arbitri, kadar ni ustanovljena stalna arbitraža (21. In 22. člen ZkolP).
ZDR-1 je torej zakon, ki določa minimalni okvir pravic in obveznosti delavca in delodajalca v delovnem razmerju, kolektivne pogodbe pa lahko ta pravila razširijo, dopolnijo oz. zagotavljajo boljše pogoje za delavce, pri čemer je vsebina kolektivne pogodbe odvisna od pogajanj in dogovorov med sindikati in delodajalci oz. njihovimi združenji, ki so podpisniki konkretne kolektivne pogodbe. Zaradi svobode dogovarjanja se ministrstvo niti v pogajanja niti v sklepanje kolektivnih pogodb ne sme vmešavati in tako tudi nima pristojnosti vplivati na usklajenost različnih kolektivnih pogodb. Lahko pa predlagatelj svoje pomisleke in predloge naslovi neposredno na podpisnike konkretnih kolektivnih pogodb.
Ob tem velja omeniti, da se v primeru, če kolektivna pogodba ureja pravice v nasprotju z ZDR-1 in ZKolP, uporabljajo določbe ZDR-1, če pa posamezna kolektivna pogodba in zakon določata pravice različno, se uporabljajo določbe, ki so za delavca ugodnejše.
Poleg tega še pojasnjujemo, da se lahko v primeru dvoma v zakonitost določb kolektivne pogodbe poda prijava na Inšpektorat Republike Slovenije za delo (https://e-uprava.gov.si/podrocja/drzava-druzba/inspekcijski-postopki/prijava-inspekciji-delo.html), reševanje sporov o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami pa je v skladu s 6. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04, 10/04 – popr., 45/08 – ZArbit, 45/08 – ZPP- D, 47/10 – odl. US, 43/12 – odl. US, 10/17 – ZPP-E in 196/21 – ZDOsk) v pristojnosti delovnega sodišča.