Kaznovanje tistih, ki pisno komunicirajo z državno upravo s teksti, ki ne dosegajo minimalnih standardov slogovnih in slovničnih pravil jezika
Po 4. členu Zakona o državni upravi je uradni jezik v upravi slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita avtohtoni italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, je uradni jezik v upravi tudi italijanščina oziroma madžarščina. Nikjer pa ni določila o kazni, če stranke v postopkih ne uporabljajo ustreznega jezika.
Z napredkom tehnologije so se pojavili elektronski prevajalniki, ki pa žal še ne poznajo dovolj dobro slogovnih in slovničnih pravil slovenskega jezika. Tako nastale tekste nekatera podjetja brez lektoriranja uporabljajo v postopkih z javno upravo. Javni uslužbenci jih moramo po službeni dolžnosti brati. Ko sem predstavnike neke pravne osebe opozoril na neprimernost jezika, so odgovorili, da so lektorji dragi.
Predlagam, da se ustanovi strokovni organ z visokimi pooblastili (možnost dostopa do poslovnih skrivnosti ipd) na Ministrstvu za kulturo, ki bo presojal, ali je nek tekst jezikovno ustrezen in na katerega se bomo lahko javni uslužbenci obrnili v primeru, ko bo pisno komuniciranje pravnih oseb z javno upravo jezikovno neustrezno (tekst je jezikovno neustrezen, če je v njem veliko slogovnih in slovničnih napak - lahko se preprosto določi številko, koliko napak je lahko največ v tekstu, da še velja za jezikovno ustrezen tekst). Presoja tega organa o primernosti teksta bi morala biti dokončna. Poleg tega je potrebno v zakonu o javni upravi določiti, da je pošiljanje jezikovno neustreznih tekstov na katerokoli ministrstvo prekršek in zanj določiti tako visoke kazni, da bo znesek za lektorja res zanemarljiv strošek.
Kazni naj veljajo le za pravne osebe in odgovorne osebe pravnih oseb in naj ne veljajo za fizične osebe.