Čas je, da se uredi nujno dedovanje na novo
Zakon o dedovanju je iz leta 1976, se pravi iz časa komunizma in socializma.
Celotno ureditev nujnega dedovanja je zelo verjetno neustavna, ker se prekomerno posega v voljo zapustnika z nujnim dedovanjem. Gotovo se prekomerno posega v zapustnikovo svobodo razpolaganja s premoženjem in bi po moji oceni verjetno klonila že pri testu legitimnosti.
Zakonodajalec je pred 50-imi leti z določitvijo preširokega kroga nujnih dedičev, določitvijo fiksnega deleža in v taki odmeri, zlasti pa s tem, da pravice do nujnega deleža ne veže na eksistenčno ogroženost (25. in 26. člen ZD) prekomerno posegel v ustavno pravico do zasebne lastnine in svobodo do oporočnega in pogodbenega razpolaganja zapustnice.
Smisel nujnega dedovanja je zagotoviti preživljanje družinskih članov, otrok zapustnika, ki so živeli z zapustnikom. Torej je obstoj nujnega deleža mogoče upravičiti predvsem s tem, da se z njim zagotavlja življenjska eksistenca otrok zapustnika, ne pa obogatitev. V primeru, ko gre za več nepremičnin to pride še bolj do izraza z določitvijo fiksnega deleža in v taki odmeri (polovice zakonitega dednega deleža na vsaki nepremičnini) prihaja do drobljena nepremičnin in obogatitve nujnih dedičev, ker se ne veže na njihovo eksistenčno ogroženost.
Ta pogoj bi omejil zapustnikovo svobodo testiranja v najmanjši možni meri, saj ima tako pravica do nujnega deleža funkcijo pravice do preživljanja posebej ob izkazani okoliščini, če je ta otrok živel z zapustnikom in imel odnos z njim.