7. 11. 2022
Odziv Ministrstva za pravosodje
V slovenskem dednem pravu velja, da se dedna pravica pridobi s smrtjo zapustnika, ipso iure, torej brez posebej izražene volje, iz katere bi izhajalo, da neka oseba dediščino sprejema. Trenutek uvedbe dedovanja je tako izenačen s trenutkom pridobitve dediščine. Osnovni pogoj za nastop dedovanja je zapustnikova smrt ali razglasitev pogrešanega za mrtvega (123. člen Zakona o dedovanju[1]; ZD). Oseba, ki je poklicana k dedovanju po določeni osebi, pri tem ni pomembno, ali na podlagi oporoke ali na podlagi zakona, pridobi dedno pravico s samim dejstvom smrti te osebe. Dedičeva izjava pred zapuščinskim sodiščem, da sprejema dediščino, je zato le deklaratorne in ne konstitutivne narave.
Na dediča preideta tako aktiva kot pasiva zapuščine, zato dedič odgovarja za zapustnikove dolgove. Vendar je zanje odgovoren le do višine vrednosti podedovanega premoženja, in sicer s svojim celotnim premoženjem, torej podedovanim, in tistim, ki ga je imel že pred uvedbo dedovanja.
Če je dedičev več, nastane s smrtjo zapustnika dediščinska skupnost, kar pomeni, da do delitve dediščine dediči upravljajo z zapuščino skupno, kar zahteva soglasje o vseh poslih rednega upravljanja. Dediščinska skupnost je le prehodna oblika upravljanja s premoženjem; z delitvijo zapuščine preneha.
Za čas obstoja dediščinske skupnosti ZD določa različne institute, ki v tem prehodnem obdobju omogočajo upravljanje z zapuščino. Kadar zapustnik želi, da bi nekdo skrbel za to, da se določila njegove oporoke po njegovi smrti točno izpolnijo, lahko v oporoki postavi fizično ali pravno osebo za izvršitelja oporoke (določeno v ZD v členih od 95. do 98). Ta institut je v praksi redko uporabljen, čeprav ima pomembne prednosti, saj lahko bistveno doprinese k hitrejšemu in lažjemu urejanju razmerij med dediči glede zapuščine. Tako lahko nekdo, ki želi, da se po njegovi smrti ustanovi društvo, ki se bo vsaj na začetku financiralo iz njegovega premoženja, to določi v oporoki in hkrati določi osebo, ki ji zaupa in ki bo njegovo željo znala uresničiti.
Osnovna dolžnost izvršitelja oporoke je, da skrbi za ohranitev zapuščine in točno izpolnitev oporočiteljevih odredb v oporoki. Obseg upravičenj izvršitelja oporoke lahko določi že oporočitelj v oporoki. Če nalog v oporoki ni določil, veljajo za izvršitelja zakonsko določene pravice in dolžnosti. Skrbeti mora, da se zapuščina ohrani, poskrbeti mora za zavarovalne ukrepe – popis in cenitev zapuščine (184. člen ZD) in hrambo predmetov. Prav tako mora upravljati z zapuščino, poskrbeti, da se plačajo dolgovi in izpolnijo volila in nalogi ter da se nasploh izpolni, kar je določil oporočitelj. Izvršitelj oporoke je dolžan svoje obveznosti izpolniti kot dober gospodar. Ob zaključku svojega delovanja je dolžan sodišču položiti račun in dediču izročiti vse, kar se nahaja pri njem, a pripada zapuščini.
Če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev. Upravitelj lahko z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je za to upravičen po oporoki ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda (145. člen ZD). Upravitelj dediščine upravlja dediščino za vse dediče. Stori lahko vse, kar spada v redno upravo skupnega premoženja sodedičev. Načeloma ne more razpolagati s stvarmi iz zapuščine, vendar pa lahko z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je za to upravičen po oporoki ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda (četrti odstavek 145. člena ZD).
ZD ureja še en institut za upravljanje z dediščino v času dediščinske skupnosti, to je skrbnika zapuščine (131. člen ZD). Če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi sodišče začasnega skrbnika zapuščine; ta je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče. O postavitvi začasnega skrbnika obvesti sodišče pristojni center za socialno delo, ki lahko postavi drugega skrbnika. Začasni skrbnik se lahko postavi tudi v drugih primerih, ko je to potrebno, na primer:
- če dediči, ki so poklicani k dedovanju, nočejo ali pa ne morejo skrbeti za zapuščino;
- če pride do spora, kdo je dedič – treba je preprečiti, da bi kdo od pretendentov pri upravljanju zapuščine lahko oškodoval druge, na primer tako, da bi odtujil stvari zapuščine;
- če se dediči ne morejo sporazumeti o upravljanju zapuščine dediča;
- če so upniki zahtevali ločitev zapuščine od premoženja dedičev (tretji odstavek 143. člena ZD);
- če je treba pred končano zapuščinsko obravnavo izpolniti volila (prvi odstavek 218. člena ZD);
- če je dedič nasciturus ali pravna oseba v nastajanju.[2]
Začasnega skrbnika postavi zapuščinsko sodišče. Ko ga postavi, izgubijo dediči upravljanje zapuščine. Začasni skrbnik zastopa vse dediče kot enotno stranko, torej opravlja tisto funkcijo, ki bi jo morali dediči sicer opravljati sami. Funkcija začasnega skrbnika preneha, ko postane sklep o dedovanju pravnomočen, saj takrat preidejo vsa upravičenja na dediče.
Ustava Republike Slovenije[3] (Ustava) v 33. členu zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja, v 67. členu pa določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine, in sicer tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, ter da zakon določa način in pogoje dedovanja. Način in pogoje dedovanja ureja ZD. Dedovanje nujnih dedičev je urejeno v 25. do 27. členu ZD. Institut nujnega dedovanja posega v zapustnikovo pravico, da prosto razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti kot tudi med živimi, hkrati pa pomeni kompromis med (neomejeno) svobodo testiranja in dedovanjem zapustnikovih svojcev. Zakonska ureditev nujnega deleža zagotavlja po eni strani bližnjim svojcem zapustnika določeno udeležbo na premoženju zapustnika, po drugi strani pa omogoča zapustniku zadostni prostor za uresničevanje svobode pri sestavi oporoke. Zato je zakonska ureditev nujnega dedovanja v skladu s 33. členom Ustave. To pa ne pomeni, da bi zakonodajalec nujnega dedovanja ne mogel urediti drugače, na način, ki bi dajal manjši poudarek nujnim dedičem in tako manj omejeval zapustnikovo svobodno voljo, da prosto razpolaga s svojim premoženjem.
Institut nujnega deleža pozna večina evropskih držav, izjema je le Anglija, ki je edina evropska država, v kateri je dosledno uveljavljena svoboda oporočnega razpolaganja. V večini evropskih držav, ki imajo uzakonjeno nujno dedovanje, pa je krog nujnih dedičev ožji kot v Sloveniji. Ureditve sledijo stališču, po katerem je smisel nujnega dedovanja zagotoviti preživljanje družinskih članov, torej je pravica do nujnega deleža vezana na nezmožnost preživljanja tistih zapustnikovih svojcev, ki so bili v času njegovega življenja od njega finančno odvisni. Torej je obstoj nujnega deleža mogoče upravičiti predvsem s tem, da se z njim zagotavlja življenjska eksistenca zapustnikovih bližnjih svojcev. Ta pogoj omejuje zapustnikovo svobodo testiranja v najmanjši možni meri, saj ima tako pravica do nujnega deleža funkcijo pravice do preživljanja.
Danes je povprečna starost zapustnika ob njegovi smrti višja kot v času oblikovanja veljavne ureditve dedovanja (ZD je začel veljati leta 1976) in zato ob smrti zapustniki praviloma ne zapuščajo mladoletnih otrok, ampak so njihovi dediči otroci, ki so si zaradi svoje starosti že ustvarili eksistenco. Zato ti dediči praviloma ne potrebujejo preživljanja, ampak ga potrebujejo morda drugi zapustnikovi svojci.
Glede na navedeno na Ministrstvu za pravosodje menimo, da bo treba o ustreznosti veljavne ureditve instituta nujnega deleža v slovenskem pravnem redu opraviti široko strokovno razpravo in morebitno spremenjeno ureditev vključiti v naslednjo novelo ZD oziroma v nov zakon, ki bo namesto veljavnega ZD urejal dedovanje.