29. 7. 2026
Odziv Ministrstva za solidarno demografijo, družino in socialne zadeve
Ministrstvo pojasnjuje, da je dolgotrajna oskrba v mnogih razvitih državah že dolgo prepoznana kot »nova« veja socialne varnosti. Stroški dolgotrajne oskrbe so za posameznika lahko izjemno visoki in ogrožajo njegovo socialno varnost. Potreba posameznika po dolgotrajni oskrbi je povezana z odvisnostjo od pomoči druge osebe pri opravljanju vsakdanjih dejavnosti, ki traja daljše obdobje. Raziskave za nekatere države kažejo, da približno četrtina prebivalcev, ki so danes stari 65 let, ne bo nikoli potrebovala storitev dolgotrajne oskrbe, vendar pa so za nekatere prebivalce stroški dolgotrajne oskrbe izjemno visoki in lahko presegajo povprečni razpoložljivi dohodek.
V Republiki Sloveniji je zakonodajalec že leta 2021 sprejel prvi zakon, ki je urejal dolgotrajno oskrbo, t.j. Zakon o dolgotrajni oskrbi (Uradni list RS, št. 196/21, 163/22, 18/23 – ZDU-1O in 84/23 – ZDOsk-1; v nadaljnjem besedilu: ZDOsk). Kot enega ključnih razlogov za sprejem ZDOsk je zakonodajalec navedel, da se zaradi povečanih potreb po dolgotrajni oskrbi, povečujejo tudi potrebe po dodatnih virih njenega financiranja. Zakonodajalec je že takrat navedel, da s finančnimi viri, ki so na voljo za zagotavljanje dolgotrajne oskrbe, ne bo več mogoče ustrezno urediti in razvijati dostopne in kakovostne dolgotrajne oskrbe, v kateri bodo upoštevane naraščajoče potrebe in sodobni pristopi ter možnost uporabnika, da izbira obliko izvajanja dolgotrajne oskrbe.
Zdaj veljavni Zakon o dolgotrajni oskrbi (Uradni list RS, št. 84/23, 112/24 in 44/25, v nadaljnjem besedilu: ZDOsk-1), ki je nadomestil ZDOsk, je zakonodajalec sprejel v letu 2023. Iz obrazložitev k sprejemu zakona izhaja, da je sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe v Republiki Sloveniji nujno potrebna, ne le zaradi zagotavljanja kakovostnega življenja ljudem v vseh življenjskih obdobjih, temveč tudi zaradi demografskih trendov oziroma sprememb, povezanih s staranjem prebivalstva, podaljševanjem življenjske dobe ter naraščanjem števila oseb z dolgotrajnimi boleznimi in funkcionalnimi omejitvami. Demografske projekcije namreč kažejo, da bo leta 2070 30,7 odstotka prebivalstva stara 65 let ali več. Država je tako dvakrat ugotovila, da je zakonsko urejanje dolgotrajne oskrbe nujno ter da je za njeno urejanje treba zagotoviti dodatne finančne vire.
ZDOsk-1 je uredil financiranje dolgotrajne oskrbe na način, da je kot glavni vir financiranja pravic uvedel nov prispevek za dolgotrajno oskrbo. Zbiranje sredstev iz naslova socialnega prispevka za dolgotrajno oskrbo se je pričelo s 1. 7. 2025. V primeru, da po letu 2028 zbrana sredstva ne bodo zadostovala za financiranje dolgotrajne oskrbe, ZDOsk-1 uvaja varovalko, in sicer, lastno udeležbo uporabnikov dolgotrajne oskrbe. Ministrstvo pojasnjuje tudi, da se je v letu 2024 in v prvem polletju 2025 pravica do oskrbovalca družinskega člana financirala iz državnega proračuna, državni proračun tudi v prihodnje predstavlja način financiranja, če sredstva, zbrana iz prispevka za dolgotrajno oskrbo, ne bodo zadostovala. Takšen način financiranja zagotavlja vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe ter zagotavlja dostojno življenje za vse, predvsem za starejše, ki so jim storitve dolgotrajne oskrbe namenjene v največjem obsegu.
V zvezi z izvajanjem pravic ministrstvo pojasnjuje, da se pravica do oskrbovalca družinskega člana izvaja od 1. 1. 2024 naprej, pravica do dolgotrajne oskrbe na domu od 1. 7. 2025. Hkrati s pravico do dolgotrajne oskrbe na domu so se vzpostavljali tudi izvajalci dolgotrajne oskrbe na domu, torej javni zavodi in koncesionarji. Druge pravice do dolgotrajne oskrbe, kot je celodnevna dolgotrajna oskrba v instituciji, dnevna dolgotrajna oskrba pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe in denarni prejemek, so se začele izvajati s 1. 12. 2025.
Ministrstvo pojasnjuje, da je ureditev obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki temelji na plačilu prispevkov za dolgotrajno oskrbo, primerna ureditev, saj omogoča stabilno, trajno in predvidljivo financiranje sistema dolgotrajne oskrbe kot dela sistema socialne varnosti. Takšna ureditev je nujna, saj blažji ukrepi, kot sta prostovoljno zavarovanje ali financiranje dolgotrajne oskrbe iz proračunskih virov, ne bi zagotovili enake stopnje stabilnosti financiranja dolgotrajne oskrbe niti ne bi omogočili uresničevanja načela solidarnosti, ki je temelj obveznih socialnih zavarovanj. Ministrstvo pojasnjuje tudi, da Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki še ne velja, ker je trenutno predmet presoje v okviru postopka za ugotavljanje nedopustnosti zakonodajnega referenduma, predvideva ukrepe za razbremenitev plačila prispevka za dolgotrajno oskrbo, nekaterih skupin zavarovanih oseb. Med temi ukrepi so na primer oprostitev plačila tega prispevka za upokojence in osebe, ki opravljajo dejavnost kot postranski poklic (popoldanski podjetniki, osebe, ki opravljajo dopolnilno dejavnost na kmetiji in drugi).
Glede na navedeno, bi zadržanje prispevka za dolgotrajno oskrbo v celoti, neposredno ogrozilo izvajanje pravic, kakor tudi finančno vzdržnost in stabilnost sistema dolgotrajne oskrbe.