17. 9. 2024
Odziv Ministrstva za finance
Ugotavljamo, da se predlog ne nanaša neposredno na davčni vidik oziroma na veljavno davčno ureditev, temveč na širši okvir, vsaj še na prikazovanje stroškov podjetja za namene računovodenja in druge poslovne namene (posebna, nedavčna pravila) in nenazadnje tudi na ustrezno ravnanje podjetnikov v zvezi z delitvijo stroškov na tiste, ki so povezani z opravljanjem dejavnosti podjetnika, in drugimi, vključno s privatnimi stroški podjetnika. Ministrstvo za finance je pristojno za davčni sistem, v tem okviru se določa tudi obravnava stroškov podjetja, to je davčnega zavezanca, vendar za davčne namene. Davčna zakonodaja, konkretno Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb, ki ureja sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb, zelo podrobno določa, kateri stroški oziroma odhodki se štejejo za davčno priznane odhodke, kar pomeni, da le ti (torej davčno priznani odhodki v skladu z davčnim zakonom) zmanjšujejo davčno osnovo in posledično davek davčnega zavezanca. V tej zvezi je treba poudariti, da se stroški za davčne namene, ne glede na to, da ugotavljanje davčne osnove v pravilu izhaja iz računovodenja za poslovne namene, priznavajo različno od obravnave za druge namene, na primer za poslovne namene. To je razumljivo in ustrezno, ker se namreč cilji in nameni davčne politike razlikujejo od ciljev in namenov drugih ureditev, na primer računovodenja, korporativnega urejanja podjetja itd. Bistvo obravnave za davčne namene je, da se priznajo odhodki, potrebni za pridobitev obdavčenih prihodkov, kar pomeni, da se ne priznajo odhodki, ki niso neposreden pogoj ali niso posledica opravljanja dejavnosti, vključno z odhodki, ki imajo značaj privatnosti ali niso skladni z običajno poslovno prakso. To nadalje pomeni, da kljub temu da nekateri stroški zmanjšujejo poslovni rezultat podjetja, ne zmanjšujejo davčne osnove podjetja – zavezanca za davek od dohodkov pravnih oseb. Za davčne namene se kot odhodek pri ugotavljanju davčne osnove na primer ne priznajo kazni, donacije in podkupnine. Nekateri odhodki pa se za davčne namene priznajo delno (na primer stroški reprezentance). Opozoriti je treba tudi, da so za davčne namene nekateri odhodki (in prihodki) deležni posebne obravnave zaradi preprečevanja izogibanja davkom (na primer upoštevanje cen med povezanimi osebami). Glede na navedeno menimo, da je za davčne namene obravnava stroškov podjetja ustrezno urejena v zakonu. Za pravilno in primerno izvajanje določb davčnega zakona je pomembna tudi dejanska praksa deležnikov, to je davčnih zavezancev in davčnega organa. Pripominjamo še, da drugačna obravnava za davčne namene, ki zadovoljuje bistvene cilje davčne politike, od obravnave za poslovne namene pomeni določeno administrativno obremenitev, zlasti kar zadeva prikazovanje (s strani davčnega zavezanca) in nadzor (s strani davčnega organa) nad omenjeno obravnavo stroškov oziroma odhodkov.