13. 9. 2024
Odziv Ministrstva za kulturo
Ministrstvo za kulturo je v skladu s 32. a členom Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21 in 189/21) pristojno tudi za opravljanje nalog na področju verske svobode in sicer v obsegu, ki ga določa Zakon o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13; v nadaljevanju: ZVS).
Ministrstvo za kulturo je pobudo državljana proučilo z vidika svojih pristojnosti in meni, da pobuda ni utemeljena.
Verskim skupnostim, ki so v skladu z ZVS pravne osebe zasebnega prava, ni izrecno prepovedano politično delovanje. V skladu s 1. točko 7. člena ZVS je cerkev ali druga verska skupnost prostovoljno, nepridobitno združenje fizičnih oseb iste veroizpovedi, ki se ustanovi z namenom javnega in zasebnega izpovedovanja te vere ter ima lastno strukturo, organe in avtonomna interna pravila, lastno bogoslužje ali drugo versko obredje in izpovedovanje vere. Verske skupnosti niso oblastne pravne osebe, zato zanje ne velja načelo, ki določa, da lahko pravna oseba izvaja samo dejavnosti, za katere je izrecno pristojna. Prav tako prvi odstavek 7. člena Ustave, ki določa, da so država in verske skupnosti ločene, ne predstavlja določbe, ki bi vnaprej prepovedovala politično aktivnost cerkva in drugih verskih skupnosti oziroma bi takšno ureditev zahteval od zakonodajalca. Načelo o ločenosti države in verskih skupnosti iz 7. člena Ustave predstavlja določbo, ki državi prepoveduje poistovetenje s katerim koli izmed verskih in drugih prepričanj, verskim skupnostim zagotavlja popolnoma svobodno delovanje na njihovem verskem (duhovnem) področju, preprečuje vsakršno širitev državnih pristojnosti na zadeve, ki so izključno verske narave, na področjih, na katerih delovanje verskih skupnosti posega v pristojnosti države, pa je svoboda delovanja verskih skupnosti omejena s suverenostjo države. Za cerkve in druge verske skupnosti, ki niso nosilci oblasti, je značilno, da v skladu s svojimi nauki delujejo in se opredeljujejo tudi na področjih, ki so predmet politike, politične razprave in političnih odločitev (npr. socialna vprašanja, izobraževanje, vzgoja …).
Glede na navedeno menimo, da predlog državljana, da se Katoliški cerkvi, ker so cerkve in druge verske skupnosti ločene od države, zakonsko prepove delovanje v politične namene, ni utemeljen in ni primeren za nadaljnjo obravnavo, saj se predlog nanaša le na eno registrirano cerkev, pobudnik predlaga splošno prepoved in ne konkretne prepovedi političnega delovanja verske skupnosti, tovrstna prepoved pa ne upošteva drugih določb Ustave (načelo jasnosti in določenosti predpisov, načelo enakopravnosti verskih skupnosti, splošno načelo enakosti in ustavne pravice do svobode izražanja v skladu z načelom sorazmernosti).